Kjer predmeti šepetajo zgodbe o preteklosti

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / nedelja, 5. marec 2017 / 08:16

Danica Onič s Koroške Bele je dobila priložnost delati v nevsakdanji službi ... Skrbi, da predmeti, ki bi sicer končali na smetišču, živijo naprej ...

"Moje ime je Danica. Sem invalidka, ki je dobila priložnost delati v nevsakdanji službi ..." S temi besedami je pismo, ki nam ga je poslala, začela Danica Onič s Koroške Bele in nas povabila na obisk v Kramarijo, "postajo ponovne uporabe", ki se nahaja v bližini jeseniške železniške postaje. To je prostor, kjer odvrženi predmeti zaživijo novo življenje, ki jim ga vdahnejo Danica in njeni sodelavci s skrbno obnovo, restavriranjem, včasih jih samo očistijo in predstavijo na malce drugačen način. A pojdimo od začetka ...

Daničina zgodba

Danica je vrsto let delala v eni od varnostnih služb kot varnostnica. Ženska med samimi moškimi. Delo je bilo zahtevno, stresno ... Sčasoma so se stvari slabšale, začel se je mobing, ki jo je pripeljal do tega, da na koncu ni zmogla več. Začele so se pojavljati zdravstvene težave, posedanje hrbtenice in še hujša prognoza: v nekaj letih bo postala povsem slepa ... "Če se spomnim dve leti nazaj. Sedela sem doma na postelji in jokala. V rokah sem imela izvide in prognoze zdravnikov. Odmira mi vidno polje. V par letih bom popolnoma slepa. Ali sem sploh še česa sposobna? Ali je konec z mano? Bom doživljenjsko breme sinu? Odvisna od družbe in sociale?" A k sreči se je življenje Danici obrnilo na bolje, ko je novo priložnost našla v zavodu Carnus, ki deluje kot socialno podjetje, na Jesenicah pa je pred poldrugim letom odprlo trgovino Kramarija. Gre za center ponovne uporabe, v katerem predmete, ki bi jih ljudje sicer odvrgli, a so še povsem uporabni, očistijo, obnovijo in po simboličnih cenah (običajno za deset ali dvajset odstotkov cene novega predmeta) ponudijo kupcem. "Na ta način zmanjšujemo količino odpadkov, ne onesnažujemo okolja, zaposlujemo težko zaposljive ljudi iz ranljivih skupin, obenem pa se pri nas socialno šibkejši lahko oskrbijo s predmeti, ki si jih sicer ne mogli privoščiti," pripoveduje soustanovitelj zavoda Carnus in vodja Kramarije Danilo Bertoncelj. Torej koncept prinaša same pluse, nobenih minusov ... Predmete dobijo v zbirnih centrih v Žirovnici in na Jesenicah, pogosto jih pokličejo tudi občani, ki jim je škoda zavreči stvari, ki so še uporabne. "Želimo si, da bi čim manj še uporabnih kosov končalo v zbirnem centru. Zato smo veseli, če nas ljudje pokličejo, da se dogovorimo, kaj imajo, in pridemo iskat."

Zgodbe o preteklosti, ki jih šepetajo predmeti

Kramarija je prostor, kjer bi človek lahko ostal ure in ure in prisluškoval zgodbam iz preteklosti, ki jih šepetajo predmeti. "Pri nas se dobi vse živo, od luči, notranje opreme, starin, tehničnih predmetov, kristala, steklenic, porcelana, koles, tudi oblačil .... Veliko je retro izdelkov iz šestdesetih in sedemdesetih let, predmetov, ki so zanimivi za zbiratelje, tako imenovanih vintage kosov ..." pripoveduje Danilo. K sreči imajo na voljo dovolj velike prostore, ki so jim jih za ugodno najemnino oddale v najem Slovenske železnice, da so lahko uredili več sob. Ena je soba za starine, ena soba s tehničnimi predmeti, nekaj posebnega je "pleh kamra", v eni sobi so predmeti za šport, v eni knjige ... Imajo tudi kolesarnico, kjer so na voljo kolesa in v kateri mojster Bogo daje novo življenje odsluženim kolesom ... "To so predmeti, ki imajo dušo, toplino, to smo mi, naša zgodovina," pravi Danica, ki ji zažarijo oči vsakič, ko dobi kak nov predmet. "Vsakega predmeta, ki mi ga podarijo, sem vesela, kot bi ga dali meni. Srečna sem, ko vidim zadovoljstvo ljudi, ki podarijo predmete, vedoč, da bodo še nekoga osrečevali. Veseli me navdušenje pri osebi, ki ta predmet najde. Sem le posrednik med temi ljudmi. Sama pa se potrudim, da na tej poti dodam skrb, nego in predstavitev, ki so jo ti predmeti res vredni ... Rada si predstavljam, da na tak način ohranjam našo dediščino."

Tu se ne smilim sama sebi

Danica je v novi službi, kjer je zaposlena kot invalidka, na novo zaživela, stkala je pristne človeške stike s strankami, mnogi med njimi so postali njeni prijatelji in v Kramarijo prihajajo vsak dan. Pogledat, če so dobili kaj novega, ali samo na klepet z Danico. Kot gospa, ki se je navdušila nad čudovito preprogo in se odločila za nakup, in kot gospod, ki se je tisti dan odločil, da se bo "zakopal" v knjižnico ...

"Tu me niso zaničevali, ker ne zmorem delati vsega, ker imam omejitve ... Dali so mi možnost delati. Z vsakim dobrim delom me je nadrejeni podprl. Z vsakim padcem mi je dal roko opore. Vame je vlagal znanje, mi dajal moč, oporo, denar in upanje," je Danica hvaležna Danilu. Želi si, da bi podobno priložnost lahko dobil še kakšen invalid. Da bi dobil priložnost, da bi delal, ne "vlekel socialno", kot pravi Danica. Da bi bil ponosen, da še lahko, zna in zmore delati. "Tu se ne smilim sama sebi," dodaja sogovornica, ki si zato želi, da bi ljudje izvedeli za Kramarijo. "Da nas slišijo, vidijo in spoznajo. Brez kupcev pač ne moremo."