Kljubujmo s Prešernom

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 14. februar 2017 / 16:04

Akademik Boris Paternu, literarni zgodovinar, prešernoslovec in gorenjski rojak, je lani dopolnil 90 let. Ob jubileju je izšla knjiga, v kateri je tudi nadvse aktualen pogovor z naslovom Prešeren je duhovna gverila …

Začnimo z vprašanjem, kaj nam Prešeren pomeni danes, v razponu med mitom in banalno realnostjo, med državno himno in popom. »Obstaja oboje. Če vzamemo Prešernove proslave danes, v njih pesnik živi simbolično in aktivira vse mogoče smeri naše identitete, politične, kulturne … To je ena plat. Druga plat, interni Prešeren, vertikalne napetosti, duhovne in eksistencialne, pa ostaja v ozadju. Tega Prešerna mi ne gojimo in ne poznamo, razen manjši krog zainteresiranih. Prešeren na tej popularni ravni živi, medtem ko realni Prešeren, ki bi bil danes najbolj potreben, v bistvu ni znan. A Prešeren odgovarja prav na današnja vprašanja.«

Današnja vprašanja? »Od vere staršev, trdne, zanesljive, do izstopa v iskanje in dvom, v razsvetljensko smer, kjer imate temeljne kategorije, suverenost razuma, narava, svoboda, sreča, do izstopa v moderni skeptični svet, ko se trdnost sveta podre, njegov center poruši. To je začetek moderne miselnosti, suverenega, osamljenega subjekta v konfliktu z Družbo. Vztrajanje, kljubovanje je pri Prešernu tudi sredi resignacije, praznote, brezupa prihodnosti, življenja gnusa; to so kategorije, ki spadajo v moderno umetnost. Prešernovi Soneti nesreče so začetek slovenske moderne literature. Naše proslave Prešerna so namenjene drugim rečem.«

Torej ni le pesnik nesreče, kot ga hočejo predstaviti za šolsko rabo ... »Nikakor, kot pravi na koncu Sonetov nesreče, 'naprej me sreča gladi ali tepi, me tnalo najdla boš neobčutljivo'. To ni resignacija, to je kljubovanje. Na tnalu se vse razbije. Ta filozofija kljubovanja v najhujših situacijah nam je danes zelo potrebna. In na tem mestu nam manjka Prešerna, na tej točki ga premalo poznamo. Dobra kultura se ne postara. Prešeren ni mrtev.«

In zakaj nam manjka prav takega, kljubujočega Prešerna? »To izhaja iz površnosti. Ameriški psiholog James Hillman govori o 'psihološkem kapitalizmu'. V nas so elementi porabe, koristi in užitka, ta mentaliteta je vsesplošna, ne le slovenska. Krivi smo v nekem smislu vsi. Dvainštirideset odstotkov Slovencev na leto ne prebere nobene knjige, in kdo bere Prešerna? Živimo v kulturi, o kateri Claudio Magris pravi, da v njej zmaguje vulgarizem.«

Prešerna imamo v državni himni in na kovancu za dva evra … »Povprečni Slovenec živi Prešerna skozi Zdravljico, ki je predvsem njegov politični kredo, ki je pomemben. Napis 'Žive naj vsi narodi' lahko napišete na plakat OZN, ni ne zastarel ne provincialen. A to je ena dimenzija Prešerna. Globlje spraševanje o samospoznanju, o premagovanju skrajnih življenjskih kriz ni dovolj znano. Prešeren je navsezadnje umiral v bedi, sestra je od brata duhovnika čez zasnežene Karavanke prinesla sto forintov v Kranj in so v njegovi navzočnosti razpravljali, kdo bo sploh plačal njegov pogreb. Med reveži je končal. Le zadnja tri leta je imel svojo advokaturo. Na policiji dobite glavne podatke o Prešernu. Julija je stranski problem, glavni je bila avstrijska policija. Šef ljubljanske policije je pisal v zapisniku o Prešernovih 'slabih manirah, predrznosti v politiki, zmedenih verskih nazorih' ... Šef avstrijske policije je moral podpisati, da so lahko izšle njegove Poezije.«

»Žive naj vsi narodi« ali »Bog živi vas, Slovenke« – kaj je bolj primerno? »To je nov, popolnoma nepotreben problem, prerekanje za oslovo senco. Seveda je treba vzeti tisto kitico, ki nam največ pove, in to je ,Žive naj vsi narodi ...'. Tista o slovenskem narodu, v kateri ljubimo sebe in Slovane, je za nas prav lepa, a za preostali svet nima velikega pomena, po vsebinski plati je zagotovo najmočnejša sedma. Kdor Prešerna pozna, ve, da je bil zelo strog arhitekt, s poanto, ki jo gradi strmo, in na koncu Zdravljice jo premakne na dobrega človeka: ,Dokaj dni, naj živi vsak, kar nas dobrih je ljudi!' Seveda pa je zdaj tudi to, tako kot vsaka zadeva pri nas, stvar povsem nepotrebnih političnih predsodkov. Ne zdi se mi ravno smiselno ob tej naši revščini in vprašanju preživetja razpravljati o himni … Prešeren je pravzaprav združeval Slovence, med vojno sta ga cenili obe strani, vsaka po svoje, da se začnemo po tolikem času razhajati še ob njem, je res nesmiselno.«

»Nejeveren, a vendar veren« – tako je želel imeti zapisano na nagrobniku. Kakšna je bila Prešernova vera? »Prešeren ni ateist, ni pa dogmatik. S tem, ko ravno v Pevcu ni iskal tolažbe ne pri bogu ne pri ljudeh, je vse povedano … Prešeren z nostalgijo, domotožjem gleda na vero staršev, nikakor da bi jo zaničeval. Navsezadnje se je tudi retoričnega jezika učil v cerkvi, ko je prišel kot otrok od maše domov, je moral pred kosilom najprej stopiti na stol in ponoviti pridigo. Prešeren se ne brani ljubezni, vere, sprave, etični element krščanstva je torej sprejel, ne pa doktrine. Dagarin, duhovnik v Kranju, se je pred Prešernovo smrtjo najbolj bal, da se pesnik ne bo spovedal. Po pripovedovanju Prešernove sestre se je spovedal, hči Ernestina pa trdi, po pripovedi svoje matere Ane, da se ni.«

Torej je v nebesih ali ni? Vprašanje za kdaj drugič.

(Vir: Boris Paternu, Premisleki o književnosti in jeziku, Ljubljana, 2016, str. 133–137)