Z znanjem slovenščine lažje do dela

Ker v Bosni zanju ni bilo dela, sta z možem prišla v Slovenijo, v Kranj, pripoveduje 28-letna Jelena Mijatović. Njen mož služi kruh v Savi, sama pa ta čas pozornost posveča učenju slovenskega jezika, zato obiskuje delavnice za tujce v Medgeneracijskem centru v Kranju. Da se bo lažje vključila v naše okolje in si našla delo … Tako razmišljajo tudi ostale udeleženke delavnic, priseljenke z območja nekdanje Jugoslavije, ki so v želji po boljšem življenju nekaj let za možmi, ki so si pri nas poiskali delo, skupaj z otroki prišle v Slovenijo.

»Z možem imava v Bosni stanovanje, a nisva dobila dela in brez denarja nisva mogla živeti tam,« je 28-letna Jelena Mijatović pojasnila, kaj je botrovalo njuni selitvi v Slovenijo. Njen mož je prišel pred dvema letoma, delo si je našel v kranjski Savi, pol leta kasneje mu je sledila še Jelena, ki smo jo ta teden srečali na delavnici Slovenija moja dežela – za tujce v Medgeneracijskem centru Kranj.

Brezplačne delavnice, ki potekajo ob torkih pod vodstvom profesorice slovenščine Mirjane Debelak, obiskuje od deset do trinajst udeleženk, največ iz Albanije pa tudi iz Srbije, Bosne in Hercegovine, med njimi je tudi Poljakinja. Program je naravnan na začetno integracijo priseljencev v slovenski prostor. Začel se je oktobra in bo trajal do junija, v okoli 80 urah pa bodo udeleženke poleg osnov slovenščine, ki jim omogočajo sporazumevanje, spoznale tudi prostor, v katerega so prišle. Ob našem obisku so tako govorile tudi o Francetu Prešernu; vedele so povedati, da je živel tudi v Kranju, kjer je Prešernovo gledališče … »Ko bo topleje, načrtujemo obisk knjižnice, Kranja, Prešernovega gledališča,« je napovedala Debelakova. Kot pravi, so njene učenke zelo zainteresirane, na delavnice prihajajo redno, čeprav je udeležba prostovoljna. »Pri pouku so zelo aktivne. Zelo mi je všeč, da so se, čeprav prihajajo iz različnih krajev, zelo medsebojno povezale in si pomagajo,« je dejala Debelakova.

V Bosni vse odvisno od denarja in poznanstev

Jelena iz Bosne, ki je bila ta teden prvič na delavnici, ugotavlja, da slovenščina niti ni tako zelo težka, saj ima nekaj podobnosti z njenim maternim jezikom. Največ težav ji povzročata pisano izražanje in slovnica, nelagodno se ji je pogovarjati. Slovenščino se uči, da bi lažje dobila delo, po možnosti povezano z elektroenergetiko, za kar se je tudi izobraževala. »Jezik moram znati tudi zaradi življenja nasploh, rada bi opravila vozniški izpit in čez nekaj časa tudi izpit iz slovenskega jezika. Želim si slovensko državljanstvo, a kolikor vem, ga lahko pridobim šele po desetih letih bivanja v Sloveniji. Bom pa junija dobila dovoljenje za stalno bivanje,« se veseli Jelena. V Sloveniji ji je zelo všeč. »Zasebno se sicer ne družim s Slovenci, kar pa imam stika z njimi, so zelo prijazni. V vsaki ustanovi, na primer v zdravstvenem domu, me lepo sprejmejo, imamo vse pravice, tudi na splošno se spoštujejo človekove pravice. V Bosni je vse odvisno od denarja in poznanstev, tu pa ni tako in to mi je všeč,« je pojasnila.

Medicinska sestra, ki je tudi strojni tehnik

V Kranj je iz Bosne nedavno prišla tudi 39-letna Tijana Karaulac - Kokošar. Njen mož v Sloveniji že deset let služi kruh kot poklicni voznik. Pogosto je obiskoval družino v Bosni, pred štirimi meseci pa sta v gorenjsko prestolnico na podlagi združitve družin prišla še žena in 12-letni sin, ki sedaj obiskuje OŠ Matije Čopa. Na šoli so ga lepo sprejeli in mu omogočajo tudi dodatne ure slovenskega jezika, Tijana pa se ga, kot pravi, uči, da bi se lažje vključila v naše okolje in si našla delo. V Bosni je že delala kot medicinska sestra in tudi pri nas se ne bi branila tega ali pa kakšnega drugega dela, je pa po izobrazbi še strojni tehnik. Slovence opisuje kot ljubeznive in dobre ljudi. »Pogrešam mamo, drugega pa ne, ker imam tu družino. Imam pa tudi Marijo,« pokaže Tijana na 'sošolko' na delavnici v Medgeneracijskem centru. Spoprijateljila se je namreč z 39-letno Srbkinjo Marijo Višić, ki v Kranju živi dve leti.

Kmalu na izpit iz slovenskega jezika

Marija Višić je v Slovenijo prišla šest let za možem, prav tako poklicnim voznikom, s katerim imata tri otroke. Najstarejša, 20-letna hči, je morala ostati v Srbiji, saj ji kot polnoletni osebi ne pripada pravica do združitve družine, tako da občasno prihaja v Slovenijo na obisk. Mlajša dva otroka, 12-letna hči in 9-letni sin, obiskujeta Osnovno šolo Matije Čopa. Dodatnih ur učenja slovenskega jezika ne potrebujeta več. »Ne bom lagala, težka je, sploh dvojina,« o slovenščini pove Marija.

Kljub vsemu pa profesorica Mirjana Debelak ocenjuje, da bosta Marija in tudi Tijana, pa čeprav je slednja v Sloveniji šele štiri mesece, do konca maja že usvojili toliko znanja, da bosta lahko opravili izpit iz slovenskega jezika na osnovni ravni, ki je tudi eden od pogojev za morebitno pridobitev državljanstva. »Ko se naučim jezika in dobim 'papirje' za stalno bivanje, bi si res rada našla kakšno delo, da ne bi bila ves čas doma,« je dejala Marija. Po poklicu je sicer trgovka, a kot pravi, bi poprijela za vsako delo, tudi v tovarni. »V Sloveniji je vse super, ljudje, narava, zelo čisto je … Pogrešam pa svoje prijatelje in če bi si jih našla tu, bi mi bilo verjetno malo lažje,« pravi Marija.

S Kosova po lepše življenje

Želja po lepšem in boljšem življenju je pred tremi meseci v Kranj pripeljala tudi 40-letno Valbone Kolloni s Kosova, že leto pred tem tudi njenega moža, medtem ko je njen brat v Sloveniji že dvajset let. Z Valbone sta prišla tudi otroka; 16-letna hči, ki prav tako obiskuje tečaj slovenskega jezika, naj bi septembra začela obiskovati srednjo frizersko šolo, 14-letni sin pa je devetošolec na OŠ Matije Čopa, ki želi šolanje nadaljevati v šolskem centru v Škofji Loki. »Desetega februarja gremo tja na informativni dan,« z zanosom pove Valbone. Je gospodinja in nima pridobljene poklicne izobrazbe, a upa, da se bo sčasoma vendarle našlo delo tudi zanjo. Tudi zato se pridno uči slovenskega jezika. Slovenci smo, kot pravi, dobri in delovni ljudje. Tudi naša hrana ji je všeč, sama pa raje kuha kosovske jedi.

Dve leti je, kar je v Slovenijo s Kosova prišla danes 19-letna Kosovare Kokollari. Podobno kot v že omenjenih primerih je tudi v tej družini s trebuhom za kruhom najprej odšel oče, sledili so mu še ostali družinski člani: poleg Kosovare še njena mami in brata. Mlada Kosovarka, ki študira varstvo okolja in komunalo, ne skriva, da je slovenščina zanjo težka, a ji omogoča tudi, »da gre lahko v trgovino, da se lahko sporazumeva, da lahko kupi tisto, kar želi, in da pove, česa ne želi«. Slovenskih prijateljev nima in jih, pravi, niti ne išče.

Največ težav s slovenskim jezikom imajo Albanci

Albanske skupnosti so precej zaprte, ob tem pristavi profesorica Mirjana Debelak. Tudi učenje slovenščine je za Albance precej težje kot denimo za Srbe ali Hrvate. »Se pa kasneje Albanci, če so zainteresirani, lahko zelo dobro naučijo slovenščine, ker hitreje zaznajo jezike. Tisti, ki govorijo hrvaški in srbski jezik, nimajo toliko težav s sporazumevanjem, se pa kasneje, če nimajo zavestnega prisvajanja in težnje po tem, da bi se slovenščine kvalitetno naučili, te naučijo lahko bistveno slabše,« je razložila Debelakova. Kot ugotavlja, je problem tujcev, zlasti albanske skupnosti, da se doma sporazumevajo v maternem jeziku. »Večkrat povedo, da v okolici ne slišijo kvalitetne slovenščine. To pomeni, da se Slovenci v zadnjih letih premalo ukvarjamo s svojim jezikom. Včasih povedo, da zelo hitro govorimo, da nas ne razumejo, da imajo nelagoden občutek, ko prosijo, naj še enkrat povemo izrečeno,« je pojasnila in dodala, da so lahko kljub temu rezultati neverjetni, če je posameznik zainteresiran za učenje jezika.