Kje smo zgrešili?

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / / 15:50

Ob gledanju predstave Krasni novi svet so se mi nehote porajale vzporednice z današnjim časom. Delo je napisano l. 1932, vsebina pa se nanaša na l. 2564. Ne vem, kako je možno, da je pisatelj že takrat slutil družbene spremembe 100 let naprej. Govori o načrtnem in nenaravnem proizvajanju človeških bitij, da elita vzdržuje družbo, človek služi le proizvodnji in uživanju, spolnost je dostopna povsod, ljubezen je prezirana, kdor pa čuti in ljubi, ga izženejo.

Danes (še) ni tako. Zametki so pa že vidni. Čudimo se znanosti, da naredi novo življenje brez spolnega odnosa, elite (zelo majhen del prebivalstva) še nikoli niso imele v lasti toliko premoženja, spolnost postaja potrošniško blago, še celo več. Z nekaj kliki jo imamo vedno na ekranih, ki nas spremljajo čisto povsod. Materialno še nikoli nismo tako dobro živeli. Hkrati pa se oddaljujemo od svojega notranjega bistva, počela, začetka in konca – oddaljujemo se, da smo preprosto samo in najprej ljudje s svojimi naravnimi potrebami. Včasih so garali, da so preživeli, danes garamo, da imamo sploh še odnose. Pri starejši generaciji to ni še tako zelo očitno. V mnogih mlajših družinah je ekranov precej več, kot je ljudi v hiši. Ljudje se kot bitja odnosov oddaljujemo. Cena, ki jo plačujemo, je velika: še nikoli v zgodovini nismo pojedli toliko antidepresivov, še nikoli ni bilo toliko ljudi zasvojenih z alkoholom, drogami, igrami na srečo, s spolnostjo, nismo si predstavljali, da bomo imeli toliko otrok, ki so kar naenkrat hiperaktivni, nemirni in z jeznimi izbruhi v šoli ali doma. In mi se delamo, kot da je vse v redu. Ali je vse v redu ali ni, pač ne moremo izmeriti le po košarici dobrin, ki jo lahko kupimo za povprečno plačo.

Pomembno se mi zdi zavedanje, da dokler bomo mi predvsem trošili (prekomerno pili in jedli, potovali), se družba ne bo pritoževala nad smerjo, kamor gremo. Če si sami ne bomo izbrali drugačne poti, nas bo družbeni vpliv posrkal vase. Odgovornost zase in za svoje potomce moramo prevzeti sami. Kaj lahko storimo? Priznajmo drug drugemu, da smo ljudje in da bomo tako tudi živeli. Ne kot roboti. In se zavedajmo, da je nemogoče, da smo prišli na ta svet le zaradi scenarija: rojstvo, delo in trpljenje, smrt. Prav je, da se odločimo za drugačne vrednote in cilje. Izberimo si način življenja, ki nas bo povezoval. Še nikogar nisem slišal, da bi mu bilo na smrtni postelji žal, ker je premalo gledal televizijo. Vem pa, da obstajajo ljudje, ki jim je bilo žal, da so življenje presedeli ali v pisarni ali pred ekrani. Do soseda nimamo daleč. Gotovo si imava ob kavici veliko povedati. Starejši kot smo, več imamo izkušenj. Ko si jih izmenjamo, je lažje in še zanimivo je poslušati nekoga. Za to ne potrebujemo navodil, niti nam tega z zakonom ne morejo usmerjati.