Vojaki bližnje prihodnosti

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / nedelja, 13. oktober 2013 / 13:19

V starih zgodbah nastopajo bojevniki v težkih kovinskih oklepih, ki povsem zakrivajo človeka v njih. Zdaj nastaja nekaj podobnega, le da oklep nadomešča bolj sofisticirani »eksoskelet«, sestavljen iz zaščitnega ogrodja, elektromotorja in računalnika ...

Iron man postaja realnost

Kot vse kaže, bo Iron man, sloviti filmski junak, že v bliž­nji prihodnosti stopil tudi na realna bojišča. To bo sedanjim vojakom omogočila uporaba umetnih zunanjih skeletov, »eksoskeletnih« sistemov. »To so že razvita elektromehanska pomagala, ki si jih lahko človek nadene in z njimi počne prej težko dosegljiva opravila. Lahko hodijo in se ne zvrnejo. Eksoskeletni sistem je treba razlikovati od proteze. Sestavljen je iz treh glavnih komponent. Prvo je ogrodje, ki se pritrdi na človeka in vzdolž njegovih udov. Drugi del so elektromotorji, ki pomagajo pri gibanju. Tretji del pa so računalnik in senzorji, ki zaznavajo ali krčenje določene mišice ali pa signal iz možganov v mišico ter v realnem času pomagajo pri istem gibu s primernim zagonom elektromotorjev.« Si po branju teh vrstic lahko predstavljate takšne bojevnike? Uroš Svete, strokovnjak za sodobne oborožitvene sisteme na katedri za obramboslovje FDV, nam te obete strokovno razloži. »Če zdaj pripadnik posebnih sil nosi 40-kilogramski nahrbtnik, bi ob uporabi eksoskeleta zlahka nosil dvakrat ali trikrat težje breme. Avtonomija vojaka na terenu se s tem precej poveča. Drugi razvojni programi se posvečajo motoričnim sposobnostim. S pomočjo eksoskeleta bi vojak, recimo, lahko preskakoval nekaj metrov visoke ovire.« In še: »Večina zahodnih vojsk že deluje v popolnoma virtualnem okolju. Ne mislim na to, da imajo medmrežje, merim na dojemanje vojne. Operater brezpilotnega leta, ki z razdalje 4000 kilometrov deluje po ciljih na Zemlji. Pehotni vojak, ki ga vodi satelit in ga usmerja višje poveljstvo, ne da bi sam moral poznati navigacijo. Realno zaznavanje prostora in časa je vse manjše in vse bolj je povezano z virtualnim prostorom ...« (Vir: MMC RTV SLO) Prepisovalec gornjih vrstic sodim med tiste, ki smo se z orožjem seznanili pri »predvojaški« na gimnaziji, s puško M-48, ki je sodila še v arzenal druge svetovne vojne. Pri vojakih pa so me oborožili s takrat moderno polavtomatsko puško PAP 7.62 mm M59/66, v oporo mi je bil le šibki lastni skelet ... A kje so že tisti časi!

Jelcin preprečil državljansko vojno

V začetku oktobra je minilo že dvajset let od burnega dogajanja v Moskvi, ko je poskušal del vrhovnega sovjeta (današ­nje dume) s podporo dela vojske odstaviti predsednika Jelcina in obnoviti sovjetski sistem. Nekaj podobnega se je godilo že avgusta 1991, ko so sile enake vrste skušale odstaviti Gorbačova. Takrat je Gorbačova rešil Jelcin, a se je moral nato prvi umakniti drugemu. Dve leti pozneje je bil na udaru Jelcin, ki pa je puč preprečil tako, da je nad upornike poslal elitno tankovsko divizijo ruske vojske. Kaj bi se zgodilo, če bi Jelcin padel? Odgovarja Anton Rupnik, v prelomnih letih 1986–1992 Delov dopisnik iz Moskve: »Čeprav zgodovina ne trpi čejev, se bojim, da bi imeli v Rusiji za kakšno desetletje popoln kaos, da bi se zgodila držav­ljanska vojna. Težko si predstavljam, kakšne posledice za varnost v širši mednarodni skupnosti bi lahko imela državljanska vojna na ozemlju s takšnimi zalogami orožja. Še posebej ob dejstvu, da je bil večji del vojske na strani pučistov. Jelcin je k sreči v Mos­kvi dobil nekaj ključnih generalov, med njimi takratnega obrambnega ministra Pavla Gračova ...« (Vir: siol.net)

Verdi in Wagner

Glasbeni svet je letos v znamenju dveh velikanov – Verdija in Wagnerja. Vendar imata skladatelja le malo skupnega; rodila sta se oba pred 200 leti, Wagner 22. maja, Verdi 10. oktobra 1813. Oba sta skladala predvsem opere. Sicer pa je med njima še večja razlika kot med Italijo in Nemčijo. Verdijeve opere so ušesom poslušalcev prijazne, zelo popularne, lažje izvedljive tudi za izvajalce. Wagnerjeve so, vsaj na prvi prisluh, bolj »zatežene«, med ljudstvom praktično neznane, zahtevnejše tako za poslušalce kot za izvajalce. Čeprav sodobnika, se skladatelja, kolikor je znano, nista nikoli srečala. Wagner je na opere Verdijevega tipa gledal zviška, Verdi je imel Wagnerjeve za razvlečene in bombastične. Razlikovala sta se tudi osebnostno. Verdija so vsi spoštovali, imel je veliko prijateljev, saj jih je rad počastil. Wagner je bil kar naprej zadolžen, redkim prijateljem je zapeljeval njihove žene, bil je zagrizen antisemit. Verdijeve arije so v svoji enostavnosti in spevnosti primerne celo za uporabo v oglasih. Wagner pa je svojo glasbo posodil nekaterim vrhunskim filmom; najbolj znana je sekvenca v filmu Apokalipsa zdaj (1979), ko ameriški helikopterji ob glasbeni spremljavi iz Wagnerjeve Valkire raketirajo vietnamsko vas ...