Vsak ima svojega begunca

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Zanimivosti / sobota, 28. januar 2017 / 11:15

V prostorih Osnovne šole Šenčur si je v teh dneh mogoče ogledati razstavo o Ani Frank, mladem dekletu, ki simbolizira vso krutost Nemcev pri preganjanju Judov med drugo svetovno vojno. In ko imamo pred sabo srhljive prizore iz nemških taborišč, v katerih so »reševali judovski problem«, verjetno ni nikogar, ki ne bi pomislil, da se to ne sme nikoli več ponoviti. A če se z zgodovinske distance še lahko zavedamo, kako daleč je pripeljalo preganjanje nekega naroda, se zdi, da danes ob podobnih prizorih trpljenja beguncev, ki v Evropo bežijo pred vojno ali zgolj v upanju na boljše življenje, na to povsem pozabimo.

V Evropi smo tako dobili nove Jude – begunce, do katerih nekateri tudi načrtno razpihujejo sovraštvo. Spomnimo se samo lanskega protestnega shoda proti migrantskemu centru v Šenčurju ali nasprotovanja namestitvi mladoletnih beguncev brez spremstva v kranjski dijaški dom. O novem primeru nestrpnosti so pred dnevi poročali iz Maribora, kjer so neznanci ravnatelju ene od tamkajšnjih osnovnih šol prerezali gume na dveh avtomobilih in v okolici šole na več mestih lepili žaljive plakate na njegov račun. Vse zaradi tega, ker so v šolo vključili štiri otroke iz Sirije, ki so v Sloveniji dobili mednarodno zaščito in imajo zato tudi pravico do šolanja oziroma je osnovnošolsko izobraževanje celo obvezno, je ob tem primeru opozorila varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Šolanje je ena od temeljnih človekovih pravic, na katero pa očitno zlahka pozabimo, če gre za begunce. A to niti ne čudi, če strah pred begunci z rezilno žico na meji in spornim zakonom o tujcih spodbuja celo sam državni vrh. Zato se je ob mariborskem primeru odzvala tudi koordinacija nevladnih razvojnih in humanitarnih organizacij, ki so v skupnem pozivu zapisale, da smo v Sloveniji z napadom na lastnino in ime ravnatelja prestopili od verbalne nestrpnosti in žalitev v fazo fizičnega ustrahovanja, saj je prav vladno vztrajanje in zaostrovanje varnostnega diskurza po njihovem privedlo do odprte sovražnosti do migrantov in tujcev nasploh. In če so doslej nekateri grožnje »izlivali« zgolj na spletnih omrežjih, jim je očitno vladno ravnanje dalo alibi, da to odslej počnejo tudi malce bolj odkrito in z napadom na zasebno lastnino celo stopnjujejo nasilje nad tistimi, ki še verjamejo v človečnost in strpnost.

Zato je zgodba Ane Frank še kako tudi zgodba za sedanjost, saj prek nje mlade lahko spodbujamo tudi k razmišljanju o človekovih pravicah, nediskriminaciji, solidarnosti, strpnosti ... Vrednotah, ki očitno nikoli ne bodo postale samoumevne, ne glede na lekcije iz zgodovine.