Polovico vrhov že osvojili

Prav vsak, ki v naravi sliši kukavičje petje, prisluhne. Jožko Gregorc iz Mač nad Preddvorom je že od rojstva slep, a ko pri sestopu s preddvorskega Sv. Jakoba sliši kukavico, pravi, si to zapomni za vse življenje. Skupaj s svojim spremljevalcem Marjanom Bogatajem ter njegovo ženo Polono je osvojil Triglav, sodelujejo pa tudi v akciji Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti, v okviru katere pridno nabirajo žige.

Jožko Gregorc šteje 34 let. Ima pronicljiv smisel za humor in za izbrane opise hitro najde prispodobo, rek, kar priča tudi o tem, da je načitan. Rad ima planine in tek. Slep je od rojstva.

Marjan Bogataj, ki prihaja s Srednje Bele, je njegov spremljevalec pri hoji v hribe in teku. Ko ju gledamo in poslušamo med pogovorom, ugotovimo, da lahko slepi, slabovidni ali gibalno ovirani, če se le trdno odločijo, premagajo vse ovire. V zadnjem času se jima pri podvigih pridružuje še Bogatajeva žena Polona, ki je sicer tudi Jožkova sestrična. Od tu pravzaprav izvira njuno poznanstvo. Začelo se je pred dobrimi dvajsetimi leti, ko mu je s svojim znanjem računalništva pomagal pri nakupu računalnika in brajeve vrstice; svoje pa je dodalo seveda tudi sorodstvo z ženo.

Dokler mu ni poškodba kolena dokončno preprečila, je Marjan Bogataj treniral nogomet. Danes nastopa v vlogi trenerja in funkcionarja v domačem športnem društvu, veliko teče in hodi v hribe, je pa tudi učitelj smučanja in tako strokovno usposobljen za delo z invalidi ter osebami s posebnimi potrebami.

Skupaj sta začela osvajati hribe pred štirimi leti. »Avgusta smo se tradicionalno s sorodniki za veliki šmaren odpravili na Kališče in potem naslednji dan k maši na Storžič, pa smo Jožka povabili zraven. Ker pa je bil Storžič za prvič zanj prenevaren in ga tisti dan navadno obišče ogromno ljudi, je padla odločitev, da se midva čez Mačensko sedlo, Srednji vrh in Zaplato vrneva v dolino,« pripoveduje Bogataj. Takrat sta imela ravno prav časa, da sta ugotovila, da bi lahko skupaj hodila v hribe. Ker pa je Bogataj med tistimi, ki »lovijo« sto vzponov na Sv. Jakob nad Preddvorom, je Jožka vprašal, ali bi ob koncih tedna hodil z njim na Sv. Jakob. Gregorc se je odločil, da poskusi. Tako sta leta 2018 obiskala hrib 31-krat, leto dni kasneje sta imela že čez sto vzponov, se nekajkrat podala tudi na Kališče in Storžič ter že skupaj z Bogatajevo ženo Polono osvojila Triglav. Bogataj pripomni, da je že takoj opazil, da je bila želja po Triglavu izjemna in je tlela že dlje časa, vendar sta se morala na vzpon pripraviti. Nakar se je ravno ob pravem času zgodilo, da je Planinsko društvo Kranj ob svoji 120-letnici organiziralo jesenski pohod slepih na Triglav – in sta se prijavila.

Kako pa je pravzaprav videti njuna hoja v hrib, nas zanima. Razložita, da Jožko hodi za njim in ga drži za nahrbtnik. »Če bi me imel na palici ali zanki, bi jaz bistveno težje ugotavljal, kaj je pred menoj. Preko nahrbtnika, roke pa tako dobivam informacijo, kakšna je pot, koliko se moram dvigniti, koliko spuščati, je teren raven …« pojasni Gregorc. Bogataj pa doda: »Malce večji je kot jaz, tako da se pri hoji ne ovirava.«

Dobrih štirideset vrhov je že osvojenih

Planinska zveza Slovenije ima odbor Planinstvo za invalide/osebe s posebnimi potrebami. Lani so razpisali akcijo Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti, ki pa naj bi se zaključila naslednje leto, vendar je vmes posegel covid-19, tako da so zaključek zamaknili v leto 2023. V tem času bo Jožko Gregorc z omenjeno družbo osvojil osemdeset vrhov. Dobro jim kaže, saj so že skoraj na polovici, pove samozavestno. Sicer so vzponi organizirani, je pa dobro, da imajo udeleženci stalne spremljevalce. Običajno se organiziranih vzponov udeležujeta skupaj s Polono, v času, ko ne morejo zraven, pa se sami odpravijo po žig kak drugi dan, doda.

Ravno zaradi veselja do hoje v hribe in gore se je Gregorc pobliže seznanil tudi z znanim slepim tekačem Sandijem Novakom in njegovim spremljevalcem Primožem Černilcem, ki v njem vidi potencial tekača na dolge proge. Predstavil ga je tudi slovenskemu atletu Romanu Kejžarju. Nekaj treningov sta opravila, a so ravno v tistem času razglasili epidemijo. »Ko smo ostajali doma, sva potem trenirala z Marjanom.« Zasmejeta se, da sta sicer tekla okoli Brda, potem sta klasično razdaljo desetih ali trinajstih kilometrov zaradi prepovedi prehoda občinskih mej prilagodila občinski meji. »Sistematsko sva delala od dva do tri treninge na teden in v prvem koronskem letu pretekla tisoč kilometrov,« je Bogataj ponosen na svojega 'varovanca'.

Kaj pa se pogovarjata med hojo, v času, ki ga na ta način preživita skupaj, smo radovedni. Gregorc se namuzne. »Vse sorte, le politiko izpustiva. Predelava cilje za naprej, analizirava … Pravzaprav ni pravila. Pogovarjava se praktično o vsem, kar nama tisti trenutek pade na pamet.« Izkoristimo priložnost in ga vprašamo še, kako kot slepa oseba čuti, zazna pot, okolico, ko se vzpenja na hrib ali goro. Dobimo odgovor, da včasih ga vse, kar se dogaja okoli njega, zanima, spet drugič le cilj. »Veliko je odvisno od razpoloženja pa tudi od vremena. Če pada dež, piha veter, potem zadušita vse druge zvoke okoli mene in takrat sem osredotočen le na cilj.« Je pa res, da vreme zanju ni ovira. Ni ovir za »profesionalce«, je njun moto, se ponovno pošalita, nato Bogataj resno zaključi, da na prvem mestu je pa vedno varnost.