Jože Trontelj v iskanju etike v medicini

Jože Trontelj je bil priznan slovenski nevrolog, v zadnjem obdobju svojega življenja tudi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kot bioetik in predsednik državne komisije za medicinsko etiko je pomembno oblikoval etična stališča v slovenski medicini. Društvo sv. Jakoba mu je v rodnem Kamniku nedavno posvetilo spominski večer.

Kamnik – Jože Trontelj je skozi vsa leta svojega življenja veliko razmišljal o etičnih vprašanjih in zavzemal trdna stališča glede splava in evtanazije, ki so mu jih nekateri očitali kot konservativna. Glede prvega je v nekem pogovoru za Mladino povedal, da ga prepoveduje že Hipokratova prisega in ga medicina šteje za zlo. Hkrati pa je dodal, da vprašanje splava ni preprosto in obstajajo okoliščine, ko ni etično sporen, predvsem ob hudi okvari plodu, ki ni združljiva s preživetjem, in zunajmaternični nosečnosti.

Nasprotoval je evtanaziji, vendar zagovarjal opustitev ali neuvedbo zdravljenja, ko to le podaljšuje trpljenje umirajočega in z njim ni mogoče rešiti življenja. »Veliko nesporazumov izvira iz zmede izrazja. Nekateri govorijo o pasivni evtanaziji, izrazu, ki bi ga bilo najbolje izgnati iz razprav. Navadno to pomeni opustitev zdravljenja, ki lahko še vzdržuje ali podaljšuje življenje. Če s tako terapijo ni mogoče doseči izboljšanja zdravja niti rešiti življenja, njena opustitev ali ukinitev etično ni sporna, ampak edino pravilna. Ko bolniku, ki je po izkušnjah izgubljen, nehajo podaljševati življenje in predsmrtne muke in se osredotočijo na lajšanje bolečin in drugega trpljenja, govorimo o prekinitvi ali neuvedbi brezupnega zdravljenja. Aktivnemu zdravljenju pa se lahko odpove tudi bolnik sam, če se zaveda pomena sovje odločitve in je sposoben odločati o sebi. Pravica prepovedati zdravniške posege v svoje telo, je sveta pravica,« je Jože Trontelj na spominskem večeru v dvorani frančiškanskega samostana v Kamniku spregovoril z glasom Toneta Ftičarja, ki je prebiral njegove misli in zapise.

Nekatere etične dileme ter strokovno plat Trontljevega zanimanja in dela je predstavil njegov tesni sodelavec Tone Žakelj, član komisije za medicinsko etiko, medtem ko je njegova soproga Tatjana Trontelj svojega pokojnega moža orisala z druge plati – kot zvestega življenjskega spremljevalca, sodelavca, družinskega človeka. Bil je velik ljubitelj glasbe, predvsem klasične. Prav tako kot do ljudi pa je tudi do živali gojil posebno empatijo.

»Zdravniki se bolj kot večina drugih zavedamo, kako dragoceni so za človeško družbo bolni, invalidni in umirajoči. Ob njih se zavedamo potrebe po solidarnosti, medsebojni pomoči, ki jo bomo nekoč morda potrebovali tudi sami. Gre za kohezivnost človeške družbe, ki temelji ne samo na človekovih pravicah, ampak tudi na medsebojni naklonjenosti in dobrohotnosti. V malo bolj staromodnem jeziku bi lahko govorili o ljubezni do bližnjega in dobrih delih. Zadnji dnevi življenja so lahko čas duhovnega življenja. S tem lahko umirajoči naredijo na ljudi okoli sebe izjemno močan vtis. Človek, ki je šel skozi izkušnjo pomoči umirajočemu, ni več isti, kot je bil prej. Do bolnih in umirajočih imamo še poseben dolg, to je skrb za ohranitev njihovega osebnega dostojanstva in samospoštovanja,« so odzvanjale besede Jožeta Trontlja, ki se je ukvarjal z vsemi obdobji človeškega življenja, predvsem pa z veliko tankočutnostjo in pronicljivostjo razmišljal o težkih etičnih dilemah, s katerimi se srečujemo v sodobni, tehnološko napredni družbi.

Napredku navkljub ali prav zaradi njega pa je bil prepričan, da mora v sodobni sekularni družbi etika opraviti tisti del, ki ga je nekoč zavzemala vera. Zavzemal se je za uvedbo etike v šolstvo, od vrtca pa vse do podiplomskega študija. Predvsem pa je stremel k ohranitvi človekovega dostojanstva, tudi v najtežjih trenutkih. »Do bolnih in umirajočih imamo še poseben dolg, to je skrb za ohranitev njihovega osebnega dostojanstva in samospoštovanja. Kar storimo dobrega za stare, bolne in umirajoče, se bo v raznih oblikah obilno povrnilo tudi mladim in zdravim.«