Študent medicine

Moj ata, 1. del

Branko je odraščal v bolj kot ne neobičajni družini. Za šest otrok je v glavnem skrbela mama, oče je sam sebe imel za filozofa, za nekoga, ki soustvarja javno mnenje, vse, kar je bilo povezano z očetovskimi obveznostmi, pa se mu je zdelo manjvredno delo, nečastno in neprimerno ''velikemu'' razmišljujočemu umu, za kakršnega se je imel.

»Bil je zelo načitan, to mu moram priznati. Kadar je imel svetle trenutke in v bližini ni bilo druge publike, ki bi mu ploskala, se je posvečal nam, otrokom. Recitiral je Gradnika, Gregorčiča, Kosovela. Čedermaca je menda znal vsega na pamet. Stopil je na 'štokrle' in v teatralnem stilu odrecitiral, kar mu je tisti dan ležalo na duši. Včasih se je zabubil v svojo 'pisarno', kjer je imel na policah zbrana dela Marxa, Engelsa, Kardelja in še mnogih drugih. 'Te knjige bi morali otroci poznati že z materinim mlekom,' je grmel pri večerji. Mama mu je kimala, ga sem in tja potrepljala po ramenih, vendar ne pomnim, da bi jo očetovi ideali več kot toliko zanimali. Ko sem bil še otrok – rojen sem konec leta 1945 – me je pogosto vzel na partizanske mitinge. Besede govorcev so mu šle tako do srca, da si je še ob vrnitvi domov brisal solze. Ne pomnim, da bi se z mamo kdaj prepirala vpričo nas, otrok. Če sta že obračunavala med seboj, sta zvečer, ko sta za seboj zaklenila vrata spalnice. Še kot mlad fant se nisem nikoli spraševal, kako to, da se je mama, ki sta si bila z očetom kot noč in dan, sploh spečala z njim. Oče je v bistvu zavračal in teptal vse ideale, ki so bili njej sveti. Nikoli nista bila, denimo, poročena. Oče je sovražil vse, kar je dišalo po cerkvi, zato se mu je morala mama, ko je bila pri 16 letih noseča, pač prilagoditi. Zanimivo je, da je ona z leti 'odrasla', on – nikoli. Večno je ostal otrok, prepričan, da mu nekaj pripada že zato, ker se je 'prav' pisal. Ko so očeta nekoč vprašali, zakaj je zaplodil šest otrok, je odgovoril, da zato, da jih bo več, ki bodo 'gradili porušeno domovino'. Žal se mu želje niso uresničile. Edini, ki je šel v brigado, sem bil jaz, a le enkrat. Drugič me ne bi tja spravil niti s petimi zapreženimi voli. To je, seveda, očeta žalostilo. V šoli sem bil zelo priden, kljub samim peticam je oče vztrajal, da postanem, podobno kot njegov idol, strojni ključavničar. Dokler sem bil mulc in sem ga imel za nezmotljivo avtoriteto, je še šlo. A po poklicni šoli, ki sem jo izdelal z levo roko, ne da bi enkrat samkrat sedel h knjigam, sem želel v življenju doseči nekaj več. Ko sem to povedal mami, je ta, seveda, moje besede zvečer prenesla očetu, ki je takoj, ko jih je slišal, znorel. V spodnjicah, kar se ni dogajalo pogosto, je pridrvel v kamro, ki sem jo delil z bratom, in začel kričati name kot na psa. Ker sem bil – tako kot sem se naučil od mame – lepo tiho, ga je to tako ujezilo, da je zagrabil gojzar in mi ga zalučal v glavo. Bil sem tako šokiran, da sem kar otrpnil, zato se mu nisem niti izognil. Z okovanim sprednjim delom me je čevelj zadel v nos, ulila se je kri in malo je škrtnilo, ker ga mi je tudi zlomilo. Brat je začel kričati na pomoč, a nikogar ni bilo blizu. Mama se ni želela vmešavati, bratje in sestre, ki so bili mlajši, so pa spali. Naslednji dan, ko nisem več mogel niti dihati, sem šel k zdravniku. Premagala ga je radovednost, pa me je vprašal, kaj se mi je zgodilo. Povedal sem mu po pravici. 'Ja, kaj bi pa študiral, če si za ključavničarja preveč fin?' je še nadaljeval. Kar izstrelil sem, da bi rad postal zdravnik. Nekaj časa je molčal, nato pa zamrmral, da bo sicer poizvedel, kaj bi se dalo storiti, a da mi oče, kolikor ga pozna, ne bo nikoli dovolil, da postanem buržuj. Res mi je pomagal, za kar sem mu še danes od srca hvaležen! Na skrivaj, da očetu, ki je bil politično precej močan, ne bi prišlo na ušesa, mi je uredil inštrukcije, kajti najprej sem moral maturirati na gimnaziji. Po službi sem skoraj vsak dan za kakšno uro obiskal zdravnikovega nečaka, ki je obiskoval že tretji letnik medicinske fakultete. Z menoj je bil zelo zadovoljen, saj sem se trudil, da se bolj nisem mogel. Vseeno sta minili skoraj dve leti, preden mi je uspelo, da sem postal bruc na medicinski fakulteti! Teh trenutkov ne bom nikoli pozabil! Doma nisem nikomur povedal. Sicer sem imel nekaj prihrankov, a ne dovolj za plačilo vsega, kar se mi zgrnilo na glavo. Zaprosil sem za štipendijo, ki sem jo tudi dobil. Na srečo je bila najvišja možna, to pa zato, ker nobeden od staršev ni bil zaposlen. Mama nas je preživljala s priložnostnimi deli, oče pa s klobasanjem. Med prvimi počitnicami sem naredil tudi šoferski izpit, da sem potem, kadar mi je šlo z denarjem za nohte, vozil rešilni avto. Potem pa sta se – tik pred šestim semestrom, zgodili dve stvari, ki sta mi spremenili tok življenja. Najprej je za moj študij izvedel oče. Sredi noči me je vrgel iz postelje in me kot žival pretepel z jermeni, ki jih je moral pripraviti že prej. Nato me je zaklenil v zgornjo kamro, ki je imela na oknih železen križ. Skoraj teden dni sem ležal na kupu starih cunj v krvavih oblačilih. Nisem dobil ne jesti ne piti. Le zvečer se je oče pojavil pred vrati in me vprašal, če sem si že premislil. Sprva mu nisem niti odgovarjal. Malo zato, ker sem bil trmast, prestrašen, jezen, ker sem zamudil rok za opravljanje izpita, malo pa tudi zato, ker sem bil šokiran nad tem, kar je storil. Z nikomer ni ravnal tako grdo kot z menoj. Je pa res, da so ga drugi brez besed ubogali, karkoli jim je rekel. Na koncu sem bil že čisto brez moči, bledlo se mi je, zato sem mu obljubil, da bom ravnal tako, kot mi bo ukazal. Prinesel mi je dva lista papirja. Na enem sem napisal pismo na občino, da ne želim več prejemati štipendije, z drugim pa sem se moral izpisati z medicinske fakultete. Oče je oboje sam odnesel na pošto. Ko me je izpustil iz ujetništva, prvih nekaj dni nisem mogel iti nikamor, ker sem dobil še hudo drisko. Potem sem obiskal zdravnika, ki je nemudoma telefoniral tako na fakulteto kot na občino. Na srečo še ni bilo prepozno. 'Ne kaže ti drugega, kot da se odseliš od doma,' mi je svetoval. S težkim srcem sem ga ubogal. Bil sem zelo navezan na brata, ki je bil le deset mesecev mlajši od mene, a še zmeraj zelo otročji. Oče ga je hotel narediti za vohuna, pa mi je prostodušno priznal, naj pred njim nič takšnega ne rečem niti ne naredim, ker bo moral o vsem, kar bo videl in slišal, poročati. Na skrivaj sem začel iskati v Ljubljani sobo. Dolgo ni bilo nič, saj je bilo vse, kar so mi ponujali, ali predrago ali pa zanemarjeno. Končno se mi je nasmehnila sreča. Trije fantje, ki so delali na železnici, so me vzeli za cimra. Odtehtalo je to, da so živeli v bloku, ki je imel centralno ogrevanje, kar je bilo zame pravo razkošje. Sicer sem hodil 'domov' le spat, saj je bilo nemogoče, da bi se v sobi, v kateri je nenehno odmevala glasna muzika, lahko učil. Nikoli ne bom pozabil. Zadnji izpit sem naredil s hudim granulomom. Pol obraza mi je zateklo zaradi nekaj gnilih zob! Profesor mi je potem, ko mi je v indeks že zapisal oceno, začel peti levite, češ da delam svojemu prihodnjemu poklicu sramoto. Poklical je znanca zobozdravnika, ki me je potem trpinčil še skoraj pol leta, preden mi je zobovje spravil v red,« obuja spomine Branko.

Delal pa je račune brez krčmarja, ko je upal, da ga bo oče pustil pri miru. Očitno je uporabil zveze in poznanstva, kajti na vsak način, četudi prek trupel, je vztrajal, da neposlušnega sina, ki se mu je drznil postaviti po robu, kaznuje.

(Se nadaljuje)