Dinamična zgodba vrtečih akrobatov

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / sobota, 14. januar 2017 / 11:55

Najprej sta bila Filip in Blaž – B&F Acrobatics, zadnji Slovenija ima talent pa je gostil Luka in Tima oziroma dvojec z imenom Flipping Art. S svojimi akrobacijami sta se predstavila odru in Sloveniji, a tokrat je bilo v šovu precej več zanimanja za ples na drogu in akrobatski ples v temi, osvetljen z lučkami, kot za njune urbane akrobacije, kot poimenujeta svoj performans, ki je sestavljen iz likov po svetu znanega free runninga in parkourja. Z slednjim sta se dvajsetletni Luka Avguštin iz Smokuča pri Žirovnici na Gorenjskem in dve leti starejši Tim Nuč iz Planine pri Sevnici spoznala, ko sta bila najstnika. Tim je bil star sedemnajst let, ko je na YouTubu odkril tovrstne videoposnetke, Luka malo mlajši, štirinajst. »Adrenalin, drugačnost, posebnost, to je tisto, kar me je pritegnilo. Vedno, kadar sem gledal nogometaše, ki so delali salte in premete, se mi je to zdelo res super in sem si mislil, da to bom pa jaz tudi znal. Vedno sem bil živahen, pripravljen na nove izzive,« razlaga Luka, medtem ko je Tima navdušila možnost neskončnosti nadgrajevanja elementov oziroma trikov in občutek zadovoljstva, ki ga dobiš, ko ti trik uspe.

Luka je v mlajših letih smučal, plezal, treniral odbojko. Vse se je začelo s prvimi saltami. Tim pa je že kot otrok rad plezal po drevesih, skakal po skalah, delal prevale. Fanta sta veliko časa preživela na prostem. »In potem to pač raste v tebi in s teboj.«

Da bi fanta takrat razvijala svoj talent in trenirala organizirano, te možnosti nista imela. Njun učitelj je bil YouTube. Posnela sta se s kamero, potem pa ocenjevala, kako je izpadel trik, ki sta ga izvedla; kaj je treba v tistem delcu sekunde, v samem trenutku odriva, popraviti. Naklonjenost urbani akrobatiki je Tima in Luka združila pred pol leta in nastal je Flipping Art. Oba sta študenta Fakultete za šport, je pa res, da v Sloveniji ni ravno veliko ljudi, ki se ukvarjajo s čim podobnim. Blaža in Filipa poznata, a se triki obeh dvojcev razlikujejo. Tudi s kakšno cirkuško točko ne moremo enačiti njunih nastopov, saj je tam večji poudarek na estetiki. »Takih, ki se s tem ukvarjamo resneje, v Sloveniji ni ravno veliko.«

Tim in Luka pri svojih performansih uporabljata sebe, lahko tudi publiko. Odločila pa sta se, da bosta ponudila možnost treninga drugim, ki jih to zanima. Za tovrstno akrobatiko je za zdaj več zanimanja med fanti.

Mogoče je na prvi pogled njun nastop za koga videti ekstremen. »Odvisno. Na prvi pogled mogoče. Preskakovanje razdalj ni na meji 'ti bo uspelo ali ne'. Znava oceniti, je zadeva izvedljiva in seveda v skladu s sposobnostmi.« Nadaljujeta z razlago, da pri njuni urbani akrobatiki veliko vlogo sicer igra tudi glava, nekaj je talenta, večino pa doprinese vaja. Včasih sta vadila po cele dneve, danes pet dni na teden, po nekaj ur. In ko skoke tisočkrat ponoviš na tleh, zakaj jih ne bi tudi deset metrov od tal? Preciznost, ravno prava mera umirjenosti in eksplozivnosti, izpiljenost giba, moč, koordinacija …, vse to je tisto, kar spreminja njune elemente v dinamično zgodbo. Za svoj nastop ne potrebujeta veliko prostora. Čeprav sedaj trenirata v telovadnici, menita, da je zunanji prostor pravzaprav tisti, ki jima je dal dobro osnovo za nadaljevanje. Tam sta se tudi soočala s padci, se naučila padati, ni pa nihče doživel kakšne večje poškodbe. »Ko delaš to, kar počneva midva, moraš odmisliti vse ostale dejavnike, se skoncentrirati na skok,« nadaljuje Tim. »Faktor višine enostavno odmisliš.«

Starši ju pri njuni ljubezni do akrobacij podpirajo, edino mami včasih 'v fazi leta' raje pogledata stran. Sošolci pa ju sem ter tja 'žicajo' za kakšen trik, salto.

Fanta nastopata povsod, kamor ju povabijo, le da je prostor primeren. Začela sta z osnovnimi elementi in jih izpilila. Včasih se jima ideja za novo točko porodi spontano, včasih jo naštudirata. »Potrebne je kar precej kreativnosti, da iz nič nekaj ustvariš,« pravita, »Sama salta je sicer zanimiva prvič, drugič pa že ne več.« Ugotovila sta, da včasih kreativnost igra večjo vlogo kot nadgradnja težavnosti nekega elementa. Luka sploh meni, da če pogledamo celotno sliko skozi oči gledalca, potem je včasih kakšen preprost element lahko celo bolj atraktiven kot posebej zapleten trik, kar je v bistvu vidno le njima.