Te čudovite barve vesolja

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 4. januar 2017 / 11:37

V Galeriji Layerjeve hiše je na ogled razstava slik in instalacij z naslovom Chroma Cosmos avtorice Doroteje Dolinšek, študentke drugega letnika slikarstva na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah.

Kranj – Ni prav pogosto, da se na samostojnih likovnih razstavah predstavljajo mladi avtorji, ki so še sredi študijskega procesa. Če mlada umetnica prihaja iz Tupalič in je ta čas v drugem letniku študija slikarstva na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah (Accademia di Belle Arti di Venezia), je prvi razlog za obisk Galerije Layerjeve hiše izpolnjen. Namig, da gre za likovno raziskovanje vesolja in avtoričin prispevek h kulturalizaciji vesolja, pa je še en motiv več, da se po razstavi sprehodimo z mlado avtorico Dorotejo Dolinšek. Po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani se je izobraževala v likovni šoli VISIONart pod mentorstvom Blaža Vehovarja, ki je prav tako študiral v Benetkah. »Že od nekdaj me je vleklo študirat v tujino, Blažev predlog, naj grem v Benetke, pa je mojo željo le še okrepil. Za tamkajšnjo akademijo je značilen zelo odprt pristop k študentom. Sam si lahko sestaviš program študija, izbereš mentorja, medij, v katerem boš ustvarjal, časovni okvir, dobiš prostor za delo … Predvsem nimaš občutka nekakšne uokvirjenosti,« je s študijskimi pogoji v Benetkah zadovoljna Doroteja Dolinšek, ki se tokrat predstavlja z devetimi likovnimi deli, tako platni kot objekti v prostoru, ki jih je pripravila posebej za to razstavo.

Kot na neki način izdaja že del naslova razstave, je eno njenih ustvarjalnih vodil dialog med barvo in geometrijo. »Geometrijski red intuitivno določenih značilnosti prostora določajo zakonitosti barvne teorije. Forma je vsebina, barva je energija. Zato barvilo, ki izpodriva nič, nanašam na geometrijsko mrežo tako, da med njo in drugimi barvami na platnu prihaja do dogajanja, barvnih kontrastov, vibriranja,« pojasnjuje Dolinškova. »Z omenjeno sintezo sem hotela zapolniti vesoljsko črnino, ki pravzaprav niti ni črna in prazna, le nevidna našim očem, prilagojenim za življenje na domačem planetu. Skozi slikarstvo me zanimajo potenciali tega prostora. Barva je energija in geometrija je razumevanje – v srčiki omenjene kombinacije sem našla interpretacijo, ki jo lahko zaobjamem s slutnjo o prisotnosti nezemeljskega.«

Na vprašanje, kaj pri tem določa izbiro medija, v katerem bo ustvarjala, ali bo to slikarsko platno, mala plastika, objekt v prostoru, odgovarja, da gre v osnovi za slikarstvo, a znotraj tega ničesar ne jemlje za samoumevno. Sam medij obravnava z enako mero zanimanja kot vsebino platna, kar želi v prihodnosti še podrobneje raziskovati. »Za ta projekt mi ni bil dovolj izbris horizonta s platna, da bi prikazala vesoljsko levitacijo, zato sem preoblikovala tudi same konstrukcije in na triptih namestila elektronski vmesnik, ki povzroča premik in v likovnem prostoru omogoča kroženje satelita okrog planeta Zemlje.«

Izvršitev pritrditve električnega vmesnika na slike, ki so kot take premikajoče se, jo je še posebno vznemirila, saj je s tem vstopila v nov, širok prostor, znotraj katerega želi biti še bolj aktivna in raziskati potenciale in možnosti tehnološkega razvoja. Kot pravi, to ne pomeni, da bo odložila čopič in stopila stran od platna, morda ti dve orodji zanjo le ne bosta več enaki. Bolj kot sodobna umetnost, ki v veliki meri izvira iz notranjih romantičnih, psiholoških, socioloških vzgibov, do česar Doroteja ni razvila pretiranega odnosa, jo zanima razvojna umetnost. »Ta je podprta s trdno strukturo znanja in razumevanja, to pa je vedno moje izhodišče,« dodaja mlada avtorica, ki svoj umetniški navdih črpa tudi iz del tržaških konstruktivistov, kot so Avgust Černigoj, Eduard Sepančič, Giorgio Carmelich in Ivan Lah, pri pesniku Srečku Kosovelu in v kulturi raziskovanja vesolja Hermana Potočnika Noordunga. Zanima jo spajanje umetnosti in znanosti. V čem vidi ta spoj? »Kot naslednji legitimni korak konstruktivizma. Ne umetnost in ne znanost nista zaprta sistema. Vesolje je v mojem izrazu vsebinska stalnica, ob obravnavanju tega pa se ta dva sistema neizogibno prepletata in sta soodvisna,« odgovarja Doroteja Dolinšek, ki jo v prihodnje zanima predvsem tako imenovana razvojna umetnost, katere nadaljevanje študija se odpira na Nizozemskem. A kaj bo prinesel čas, seveda še ne ve, zagotovo pa še kakšno razstavo, je prepričana.