Staro je proč, vstopilo je novo

Končalo se je staro leto in začelo se je novo. Nov datum, nove ideje, priložnosti, obljube, želje. Vse bo drugače, vse bo na novo. Ali pa bo ostalo vse tako, kot je bilo.

Novoletne počitnice so zame naporne. Moj koledar je enak šolskemu koledarju in med počitnicami za novo leto in božič smo vedno doma. Ko smo vsi doma, se intenziteta naše kuhinje še poveča. Včasih imam občutek, da samo kuhamo in pečemo, in preprosto ne vem, kdaj se prazniki končajo. Letos smo praznovali še polnoletnost najstarejšega sina. Porabili smo 15 kg moke. Ali naj človek temu še pravi počitnice?

Še sreča, da je bilo lepo, sončno vreme, da smo lahko stopili tudi v hribe. Ne vem, kaj bi brez vseh teh pobegov v hribe, pogledov na sončne vršace in megleno jezero kotline, ki se razprostira pod nami. S Tolstega vrha se lepo vidi na Lom, Potarje in Košuto. Nekatere hiše se dobesedno kopljejo v soncu, druge pa so povsem v senci Kukovnice. Nič ni sonca. Ko opazujem takšne senčne strani in doline, ki pozimi nimajo prav nič sonca, me kar strese. Enkrat sem naletela na nekega starejšega gospoda, ki je rekel, da v zimskem času, ko sonca nekaj mesecev ni, pač bolj kurijo, pa gre.

Polnoč smo letos pričakali na Joštu. Gor smo se podali z besniške strani. Kakšen mir. Prav nobenega pohodnika nismo srečali, ko smo stopali proti vrhu. Pač pa je bila gneča pri domu, bilo je polno ljudi, mladih, željnih glasbe in zabave. Celo Andrej Šifrer jih je počastil s svojim obiskom. Prijatelji so si obljubili čas in potrpljenje, kot že tolikokrat. Otroci so najbolj željni ognjemetov. S hriba se res lepo vidijo. Koliko denarja gre v zrak, koliko onesnaževanja. Novo leto je zabava, sem sodijo tudi ognjemeti in petarde. Pa naj še toliko opozarjajo o nevarnostih in poškodbah mladih, to bodo počeli.

Kaj bo v novem letu drugače? Ljudje si voščijo veliko sreče in zdravja. Poudarek je na veliko. Jaz bi pa vzela manj vsega – nikakor manj zdravja in sreče, pač pa manj obveznosti in manj dela. Morda bi bil v redu sklep, da bi v prihodnjih praznikih porabila manj moke ali da bi odletela kam v tople kraje in bi ves božični čas preživela brez obveznosti.

Naj torej novo leto prinese tisto, kar potrebujemo in si želimo. Eni si želijo nov avto, drugi več dela, tretji stanovanje, razumevanje, da bom zmogel sam skrbeti zase. Ko sva se z Evo sprehajali po Ljubljani, je rekla, da bi za prihodnji rojstni dan rada velikega medveda. Takega, ki bo velik toliko kot ona. Tudi jaz sem imela takšnega medveda. Ko me je Eva vprašala, kaj si jaz želim, sem ji dejala, da si želim večkrat k telovadbi. Vprašala me je, zakaj, saj vendar hodim v hribe in s psom ven. Ko sem ji odgovorila, da moram, da me špika v križu, je rekla, da saj to pa ni tako težko. Sama sem si mislila, da je. Vendar pa, če moraš, je lažje.