Triatlonka pred novimi izzivi

Mateja Šimic je triatlonka, ki je ta šport v Sloveniji zaznamovala zadnji dve desetletji. V svoji karieri je dosegla tisto, kar se je še njej na začetku zdelo nemogoče: kot prva in doslej edina Slovenka je v triatlonu nastopila na olimpijskih igrah, in to kar dvakrat. V novi sezoni si želi novih izzivov.

Vikrče – Mateja Šimic je najboljša slovenska triatlonka vseh časov. Šestintridesetletnica iz Vikrč v občini Medvode je v tem športu dosegla to, kar so sanje vsakega športnika: dvakrat je nastopila na olimpijskih igrah. Lani v Riu je osvojila 31. mesto in za šest mest izboljšala uvrstitev iz Londona. Pred Londonom je začela trenirati pod vodstvom italijanskega trenerja Francesca Fissoreja in, kot je dejala, dobila primerno triatlonsko okolje za treninge in razvoj. Ob koncu lanskega leta je bila znova razglašena za triatlonko leta v Sloveniji. Mateja pa ni samo športnica, je tudi mama osemletnemu Luku.

Katero priznanje triatlonke leta je bilo to že za vas?

»Sploh ne štejem več, mi pa še vedno veliko pomeni in sem ga vesela. Glede na to, da je za mano olimpijska sezona, sem naziv seveda pričakovala. Razmišljala sem, koliko let sem pri nas neporažena – in to je od leta 1995. Od takrat sem najboljša. Prvo leto sem se enakovredno borila še z Natašo Nakrst, ki je še vedno moja vzornica, prijateljica, bila je tudi moja profesorica športne vzgoje na Gimnaziji Poljane. Za mano prihaja nov rod triatlonk in triatloncev, na katerega je treba računati v prihodnosti.«

V lanskem letu ste vse posvetili olimpijskim igram. Kakšno leto 2016 je za vami?

»Na začetku je bilo vse posvečeno kvalifikacijskim tekmam za olimpijske igre, potem pa olimpijskemu nastopu. Zato tudi nisem veliko tekmovala. Bila sem samo na dveh tekmah svetovnega pokala (v mehiškem Huatulcu je osvojila 11. mesto, v Chengduju na Kitajskem pa 12., op. p.) in na eni v sklopu svetovne triatlonske serije v Dubaju. V primerjavi s prejšnjimi sezonami je to morda dvajset odstotkov tekmovalnega načrta, in to z namenom, da bi se čim bolje pripravila na Rio, kar mi je tudi uspelo. Trenirala sem povprečno od 30 do 35 ur tedensko, kar je zelo veliko. To je na teden pomenilo okrog 35 kilometrov plavanja, od 350 do 400 kilometrov kolesarjenja in okrog 90 kilometrov teka.«

Izboljšali ste rezultat iz Londona. To pomeni, da je za vami najboljša sezona?

»Po pravici povedano rezultatsko z nastopom v Riu nisem toliko zadovoljna, lahko pa rečem, da sem bila odlično pripravljena. Žal na taktiko nisem mogla vplivati. Na koncu srebrna Švicarka je tako dobra plavalka kot jaz, je pa fenomenalna na kolesu. Računala sem, da bova prišli iz vode v isti skupini, a je odplavala najbolje v življenju in prišla iz vode z najboljšimi. Na kolesu se je potem razlika toliko povečala, da mi na teku slabših tekačic ni več uspelo ujeti. Če bi se malce drugače razpletlo, bi bila lahko med petnajstim in dvajsetim mestom, kar je bil moj cilj. Na splošno moram reči, da sem zadovoljna, ker sem pokazala vse, kar je bilo v moji moči. Nekaj mesecev sem se pripravljala samo za to tekmo in bila sem pripravljena kot še nikoli v življenju.«

Je že padla odločitev, kako naprej?

»Moram reči, da so olimpijske igre velik izziv, ki ga je težko preseči. Iščem še nove izzive. Ostajam v športu, tudi treniram, gledam pa še za drugimi možnostmi v življenju. Konec koncev sem tudi študirala in končala študij biokemije zato, da bi se v prihodnosti našla tudi v drugem poklicu, ne samo v športu. Rada bi se vrnila nazaj v raziskovanje, v biokemijo. Kar se športa tiče, moram najti kakšno tekmo, ki bi mi bila res izziv, nekaj, česar še nisem poskusila. Za mano je veliko sezon, nastopov na evropskih in svetovnih prvenstvih, ki jih niti ne štejem več, na svetovnih pokalih po celem svetu, skratka na vseh najpomembnejših tekmovanjih. V kvalifikacije za olimpijske igre ne bom več šla. Že v Riu sem bila najstarejša tekmovalka. Triatlon je šport, ki ima zelo težke kvalifikacije, ki potekajo dve leti, in v tem času se je treba udeležiti čim več tekmovanj po celem svetu ter nabirati točke. Na olimpijskih igrah nastopi 55 žensk in prav toliko moških. Na voljo imamo en sam start. Sedaj iščem tekmovanje, ki bi me tako močno pritegnilo, da bi bila zanj pripravljena trenirati, kot sem za Rio. Na športnem področju iščem izziv, ki ga še nisem poskusila.«

Ironman?

»Ne, to pa ne. Tega nimam v načrtu. Ne verjamem, a nikoli ne reci nikoli.«