Brez mobilca mi živeti ni

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / / 15:26

Obstaja nekaj, brez česar sodoben človek ne gre več iz stanovanja. To niso čevlji niti obleka ne, ne klobuk, denarnica ali nasmeh. To je telefon, lahko je tudi pametni telefon. Pametni se mu reče verjetno zato, ker jo mi vse bolj izgubljamo …

Zgodilo se je tudi to, da sem odkolesaril brez mobilnega telefona v žepu. Saj poznate občutek, ko se vozite proti službi in nekje na pol poti ugotovite, da ste doma pozabili mobilca. No, v takih trenutkih se jaz počutim, kot bi bil gol. In če je človek nag, ga vsi gledajo, kajne? Nekateri pravijo, da so bosi brez telefona, spet drugi, da takoj 'fašejo živčnega'. Kolesaril sem gol in s praznimi gumami. Tako sem se počutil od metra naprej, ko sem ugotovil, da v žepu ni tega obveznega človeškega spremljevalca, brata, sestre, očeta, matere, tetovaže, klopa, obliža, rokavice, kape. Le kdo si še predstavlja življenje brez mobilnega telefona v žepu, torbici, v roki ...?

Mogoče bo šlo brez, mogoče bom kmalu tako utrujen, da ne bom razmišljal, kdo me kliče, kdo me bo nujno potreboval, in če ne drug, me bodo klicali otroci, iz službe … O moj bog, kaka kost v grlu, kakšen peloton metuljev v želodcu, kako telečji nogi, kako povišan utrip srca, kako težke znojne kaplje, zgolj zaradi telefona. Kaj če se mi pokvari kolo in ne bom mogel naprej, kako bom poklical? Ej, saj niti ene številke ne vem na pamet … tudi če mi kdo posodi telefon, ne vem, koga klicati! Malo je manjkalo in bi se od same mučnine zgrudil s kolesa. Na omarico sem ga dal poleg ključev, ključe sem vzel, njega pa ne, njega – gospodarja naših življenj. Predstavljal sem si, da bom za naslednjim ovinkom videl Janšo na kolesu, namesto v zaporu, in nimam telefona, na katerem je moj fotoaparat! Za tako fotko bi dobil tri božičnice ob koncu leta. On na kolesu, pošten narod pa v arestu! Nič, nazaj grem, najhitreje kar zmorem …

Ne grem in pika.

Grem …

Ne grem.

In nisem šel. Lepo sem kolesaril čez Križe, Tržič, Bistrico, Hudi graben, Zadnjo vas, se spustil v Begunje, se pošlatal po žepu, če sem slučajno še denar pozabil … nisem … pri Avseniku se ustavim na malici. Na koncu jezika imam vprašanje, če imajo stacionarni telefon ali vsaj telefonsko govorilnico, a se spomnim, da ne vem na pamet prav nobene številke. Ah, da – vem eno … od najstarejšega prijatelja, ki je med vsemi znanci prvi imel mobitel. Vsi poznamo njegovo številko, še danes. Ampak če bi njega klical, bi pomislil, da sem večji bebo od največjega bebca. Kaj bi mu sporočil, če bi ga poklical? A pokličeš mojo ženo in poveš, da sem na kolesu in sem ok in če me rabi, naj počaka eno uro. Ne, kar na Radio Kranj naj pokliče, naj vse obvestijo … v Gorenjski glas ni treba klicati, ker smo ravno izšli in do torka bom pa ja že nazaj …

Zmešalo se mi je …

Pojedel sem malico in počakal trenutek, ko bosta blažena umirjenost in sitost razrahljala napetost v možganih. Trezni premislek in počitek sta zapolnila vsako poro skrbi v malih možganih. Naenkrat sem se počutil osvobojenega. Je mar v miru čudež? Mogoče. Pogled mi je ušel na moje parkirano kolo: edina veriga, ki osvobaja, je na mojem kolesu. Po kolikem času kolesarim brez mobilnega telefona? Kdaj nazadnje ni bilo moč preveriti, kje sem? Kdaj mi zadnjič ni bilo mar, ali sem dosegljiv ali ne? Več kot poldrugo desetletje je tega …

In v enem samem kilometru sem se počutil tako svobodnega, da sem kolesaril še nadaljnje štiri ure. Kdaj nazadnje sem kolesaril pet ur, ne da bi bil dosegljiv? Blažen nasmešek je pomagal poganjati pedala. Prikolesaril sem do doma. Nikjer nikogar, ki bi ga skrbelo, kdaj pridem. Na omarici pogledam pozabljenega … na njem ni neodgovorjenega klica ne malega pisemca zgoraj levo. Nihče me ni potreboval, nihče me ni iskal … Kako trapast sem, sem pomislil. Nisem si oddahnil, ko sem ugotovil, da nisem bil pogrešan. Še enkrat sem se spomnil, kako so nas telefoni privezali, kako odvisni smo postali od njih. Še enkrat sem se lahko prepričal, da je mogoče pa le res, da smo že toliko obsevani zaradi uporabe teh tesnih prijateljčkov, da postanemo nervozni, živčne razvaline, nagi in goli, če jih nimamo tesno ob sebi.