Božič

Prišel je. Še en božič, kot že mnogo poprej in kot jih bo še veliko. Ista zgodba, iste pesmi, iste jaslice, ista smreka, okraski, običaji, večerje, kosila. Kaj pričakujemo ob tem, kaj nam prinaša ta zgodba? Pripoved o človeku, o otroku, o kralju. Pripoveduje jo meni in tebi, nam vsem. Tukaj je. Že dva tisoč let in več se ponavlja in jo prenašamo iz roda v rod. Jo sprejmem? Dobim od nje moč, navdih, zadoščenje? Moja izbira. Lahko dobim, lahko mi je v breme.

Meni so najbolj všeč božične pesmi. Raznolike, take za zbore, ljudske pesmi, popevke, srednjeveške in sodobne … Glasba me zaziblje v drugačen svet, ki me odnese. Včasih se sprašujem, kaj mi je res treba toliko vaj in nastopov, da praktično ob božiču ne veš, kje se te drži glava. Zadnji teden pred prazniki smo čisto vsak dan imeli ali nastope otrok ali vaje v cerkvi ali nastop z mojim zborom. Saj sem samo navadna mati, ki bi lahko poslušala in obiskovala nastope svojih otrok. Otroci posnemajo starše in kar naenkrat so zrasli. Vsi pojejo. Pogosto ob petju utrujenost izpuhti. Kot bi se spremenila v napolnjenost. Tisto, kar daje moč. Tisto, po čemer hrepeniš, si prepevaš in čakaš, da naslednje leto zopet pride. Je torej to čar božične zgodbe? Morda.

Vasi in kraji so lepo okrašeni. Prav pri vsaki hiši imamo kakšno svetlobno navlako, ki razsvetljuje noč. Starodavna ljudstva so v najtemnejšem letnem času ob sončevem obratu kurila ogenj. Da bi dnevu dajala moč in svetlobo. Na severu se zemlja umakne stran od sonca. Sonce je nizko na nebu in sence so dolge. V mnogih dolinah in grapah v zimskih mesecih nimajo prav nič sonca. Danes le redko kje še kurijo ogenj, zato pa imamo barvno in utripajočo razsvetljavo povsod. Ponekod že od začetka decembra. Da bi v nas prižgalo luč. Luč razsvetljenja, luč ljubezni in miru.

Letos so pri nas za praznično okrasje in jaslice poskrbeli otroci. Okraskov za jelko imamo toliko, da bi lahko okrasili celo vas. Vedno se prepiramo, kakšni okraski bodo letos na smreki. Otroci bi radi pisane in kupljene, meni so všeč domači in naravni. Imamo navadne bunke, okraske s čebeljega voska, čipke, lesene okraske, angelčkov celo trumo. Papirnatih, iz koruznega ličja, takih iz blaga, keramičnih, steklenih. Če bi hoteli uporabiti vse, bi zmanjkalo iglic na smreki. Letos sem se umaknila. Okrasite smreko, kakor hočete. In so prišle zopet na vrsto bunke. Rdeče in leseni okraski pa tisti iz čebeljega voska. Predlagali so mi, da lahko v spalnico postavim svojo smreko in natlačim gor vse angelčke in domače okraske, njim pa naj pustim bunke, ker so jim všeč. Pa naj bo tako. Spodaj je zelen prt, ki predstavlja travnik, in modro blago s kamni, kar naj bi bila reka. Tako je pri nas. Verjamem, da ima vsak svoje zgodbe in navade. In tako je najbolj prav.