Do soljudi so odprtih rok in src

V akciji Ljudje odprtih rok revija Ženska (prej Naša žena) že triindvajset let zapored predstavlja humanitarno delo ljudi na različnih področjih. Vsako leto izberejo dobrotnika leta, darovalca, izjemno osebnost, bralci pa izmed vseh kategorij še dobrega človeka. Letos so izbirali med petnajstimi nominiranci, tudi Gorenjci so bili med njimi.

Kranj – Eden od darovalcev leta 2016 je bil tudi Klemen Grašič iz Križev pri Tržiču. Že poklicno je ta mladi moški sila zaposlen: poleg svojega običajnega dela ob popoldnevih predava ekonomske predmete na srednji in višji stopnji, organizira dogodke (z očetom Vinkom sta znana zlasti po organizaciji smučarskega teka gospodarstvenikov, politikov in diplomatov na Pokljuki), postal naj bi tudi pomožni policist, ob vsem tem je pogosto s svojo družino, a še vedno najde energijo za delo na dobrodelnem področju. Kaj ga je navdihnilo, da pomaga ljudem in lajša njihove stiske?

Z otroki na Dolgo njivo

»Osebna prelomnica v mojem življenju je prometna nesreča, ki sem jo doživel z motorjem. Tistega dne sem si prvič nadel zaščitno čelado, prej sem namreč vedno vozil z nemško čelado iz druge svetovne vojne. Le tri ure pozneje je prišlo do trčenja s tovornjakom. Celo v bolnišnici so bili začudeni, da sem jo iz trčenja odnesel samo z zlomljenim palcem na nogi. Takrat me je prešinilo, da me nemara čuva nekdo zgoraj. Takrat sem začel drugače ceniti življenje, ki je lahko tako hitro minljivo: zdaj si, naslednji trenutek te lahko ni več,« se Klemen spominja trenutkov, ki so mu spremenili pogled na življenje in pokazali, kako ranljivi smo ljudje in kako soodvisni drug od drugega. Zato rad pomaga z denarjem, plačilom položnice, s hrano, ko se ljudje znajdejo v stiski. Vendar pravi, da to pretežno niso ljudje iz njegovega življenjskega okolja. Očitno se mnogi sramujejo svoje revščine, nemoči in stiske, pa ne zaprosijo za pomoč. Zelo odmevna je bila njegova pomoč policistki Mireli Ćorić, ki je sama ujela dva roparja zlatarne, s svojo plačo pa ne more preživeti dveh svojih in sestrinega otroka. »Pri policistki pa mi je šlo skozi glavo: kako veljaki nekoga odlikujejo in se slikajo z njim, potem pa pozabijo nanj in na njegove težave. In ravno oni bi ji prvi morali pomagati, to je v naši državi res velik minus,« je kritičen Klemen Grašič, ki je med sodelavci sprožil zbiralno akcijo za Mirelo. »Če se mi rodi kaka ideja, sem jo pripravljen v sodelovanju s somišljeniki tudi realizirati. Tako je bilo denimo s klopcami v Križah. Starejše gospe sem slišal govoriti, da v kraju pogrešajo klopce, kjer bi se odpočile, dobrodošle bi bile tudi za mamice z otroki. Zbral sem prijatelje in smo jih postavili. Prve so nam po desetih dneh ukradli, ampak se nismo dali. Znova smo jih postavili in jih zabetonirali v tla.«

Klemen je vsaj na Gorenjskem najbolj znan po organizaciji pohoda za otroke iz socialno šibkejših družin v hribe. Ustavijo se na planini Dolga njiva, kjer uživajo v gorski naravi in pastirski hrani.

»Prvo leto sem tja peljal samo tržiške otroke, pozneje pa tudi od drugje, letos mi je uspelo v hribe peljati sto otrok,“ je zadovoljen z akcijo, ki se je po štirih letih dobro prijela. »Tem otrokom bi rad pokazal sproščenost v hribih, jih spodbudil, da morda tudi sami začnejo hoditi v hribe, ob tem pa pozabijo na težave, ki jih imajo v življenju.«

Klemenu je družina v veliko oporo, nanje se lahko zanese kadar koli, tako na mamo Florjano in očeta Vinka kot na ženo Nino, hčerki Lana in Gaja, stari šest in štiri leta, pa pri njem dobita najlepši zgled za življenje. In pravi, da že sedaj v odnosu do drugih kažeta solidarnost in sočutje.

S prostoferji po opravkih

Med dobrotnike so se letos uvrstili tudi prostovoljci, ki sodelujejo v projektu Zlate mreže Prostofer. Gre za trajnostni vseslovenski prostovoljski projekt za mobilnost starejših. Povezuje starejše ljudi, ki potrebujejo prevoz, s starejšimi še dejavnimi vozniki po vsej Sloveniji. Kot je povedala vodja Zlate mreže Eva Jelnikar Mrak, so prevozi, ki jih nudijo v okviru projekta, nadvse dragoceni. Namenjeni so starejšim ljudem, ki morajo k zdravniku, v trgovino ali po drugih opravkih, pa ne zmorejo uporabljati javnih prevozov. Največje težave imajo tisti zunaj mestnih središč, kjer je javni prevoz manj dostopen. V Sloveniji sedaj vozi okoli sto »prostoferjev«, nekateri med njimi so si nabrali tudi do pet tisoč kilometrov. Zanimanja za te vrste prevozov je več, kot jih zmorejo zagotoviti. Prostoferja Rajko Primc in Edvard Kužner vozita ljudi pretežno po Ljubljani, največkrat do zdravstvenih domov, do banke, trgovine ... Med njimi je veliko invalidov. Veliko jim pomeni, da jih njihov prostovoljni šofer pri zdravniku počaka ali če jim zaradi njihovega prijaznega posredovanja ni treba dolgo čakati. Zanimive zgodbe slišimo, pravita voznika, včasih jih peljeta tudi na izlet, včasih tudi z njihovimi avtomobili. Ko vidijo nebogljenega človeka, mu preprosto morajo pomagati. Tako meni tudi Ivo Berčič iz Škofje Loke, eden prvih prostoferjev, ki je pri projektu od samega začetka.

»Moje izkušnje so zelo lepe. Ljudem, ki jih vozim po njihovih opravkih, ker sami tega ne zmorejo ali si težko privoščijo, veliko pomeni naša pomoč. Veliko je vredno, ko človeka nekam pelješ, si ga pripravljen počakati in nato odpeljati spet nazaj. Sam sicer nimam vsakodnevnih prevozov tako kot kolega Primc in Kužner, ki ju še posebej občudujem, saj sta vsak dan na razpolago za prevoze po Ljubljani. Lepo je, da prostovoljci v tem vztrajajo, čeprav na lasten strošek in v svojem prostem času. Na razpolago dajo avto, bencin, čas, nasmeh, ponudijo roko,« je povedal Ivo Berčič, ki je skupaj z Evo Jelnikar Mrak prejel priznanje ljudje odprtih rok. »Ne zato, ker bi imel največ kilometrov, pač pa, ker sem bil zraven med prvimi,« poudari sogovornik. Avto vozi od svojega osemnajstega leta, torej ima že kar spoštljiv vozniški staž, v projektu Prostofer pa naredi kakih sto kilometrov tedensko. Poleg prevozov se ukvarja tudi z drugimi dejavnostmi: z brezposelnimi, starejšim v kakem domu upokojencev polepša dan, starejše uči plesati in še kaj. Pomembno je, da je pri tem vsem, tudi njemu, lepo.

Pacientke ji zaupajo

Zdravnica Marija Snežna Paulin Košir, v akciji Ljudje odprtih rok nominirana kot izjemna osebnost leta 2016, ima svoje korenine na Golniku. Odraščala je v zdravniški družini, se tudi sama odločila za ta plemeniti poklic in to poslanstvo prenesla tudi na otroka: hčerka je zdravnica, sin pa študent medicine. Marija Snežna kot specialistka radioterapije in onkologije dela na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, kjer se ukvarja z zdravljenjem raka dojk in napredovanjem bolezni v kosti. Vsak dan gre skozi njeno ordinacijo okoli trideset bolnic. Svojemu delu je zelo predana, pacientke imajo tudi številko njenega mobilnega telefona, da jo lahko kadar koli pokličejo. Podelitve priznanj se ni udeležila, ker je imela naročene pacientke, ko pa smo jo dan zatem poklicali, je dejala: »Vesela sem in počaščena ob tem priznanju, saj kaže, da mi pacientke zelo zaupajo. Ko nekdo dobi diagnozo rak, se mu življenje močno spremeni, gre za veliko preizkušnjo. Ljudi je ob tem strah, pomembno pa je, da z zdravnikom vzpostavijo zaupen odnos.« Zdravnica, o kateri imajo pacientke le pohvalne besede, še pove, da je pri raku dojk dobra prognoza, veliko se jih pozdravi, zlasti še, če jih odkrijejo v začetnem stadiju, ob tem poudari pomen presejalnega programa Dora. Pacientkam se trudi pomagati po najboljših močeh, jim dajati energijo, upanje in tolažbo. Pravi, da ima do bolezni spoštljiv odnos, v odnosu do pacientov pa ravna, kot bi si želela, da ravnajo z njo, če bi se znašla »na drugi strani«. Hudo pa ji je, kadar ne more pomagati, ko lahko le lajša bolečine in tolaži.