Slovenci snovali spominsko krajino v Kijevu

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 21. december 2016 / 21:19

Slovenska avtorska skupina mladih arhitektov je na mednarodnem natečaju za spomenik množičnih pobojev med letoma 1941 in 1943 v Babynem Yaru v Kijevu dosegla velik uspeh. Ob tem, da prva nagrada ni bila podeljena, so Slovenci za svojo arhitekturno rešitev prejeli eno izmed dveh enakovrednih drugih nagrad. Skupino štirih arhitektov, ki deluje v Ljubljani, sestavljajo Jana Petković, Maja Valentić, Miloš Kosec in Nejc Lebar. O nagrajenem projektu in še čem smo se pogovarjali s slednjim, po rodu Kranjčanom.

Začniva na koncu. Kakšni so občutki ob uspehu v Kijevu, s svojo arhitekturno rešitvijo ste kandidirali med skupaj osemintridesetimi prijavljenimi projekti, in kaj pri tem pomeni nepodelitev prve nagrade?

»Občutek ob razglasitvi rezultatov je bil vsekakor zelo dober. Z nagrado smo dobili potrditev, da nekajmesečno intenzivno delo ni bilo zaman. Natečaj, ki je bil razpisan konec lanskega leta, je organizirala kanadska organizacija iz Ukrajine izseljenih Judov, imenovana Ukrainian Jewish Encounter. Projekte je ocenjevala mednarodna skupina strokovnjakov. Po objavi rezultatov konec pomladi je bila v Kijevu jeseni pripravljena tudi razstava nagrajenih arhitekturnih rešitev, ki smo se je seveda udeležili. Simpozij in predstavitev arhitekturnih projektov sta potekala vzporedno z obeležitvijo 75. obletnice dogodkov v Babynem Yaru.

Zdi se mi, da na lokalni ravni v Kijevu še ni dovolj močnega konsenza, ki bi bil usmerjen v konkretizacijo zastavljenih projektov. Mogoče je to, da niso podelili prve nagrade, argument, na podlagi katerega naj se projekt ne bi realiziral. Taka praksa v svetu sicer ni nova, saj so naročniki natečaja običajno zavezani temu, da prvonagrajenemu omogočijo realizacijo projekta. Morda gre za konflikt različnih interesov, zaradi česar za zdaj še ni enotnega načrta, kako se spopasti s problemom obeleževanja tega prelomnega dogodka ukrajinske zgodovine oziroma odgovora na vprašanje, kako naj se narodno heterogena skupnost le-tega spominja. Ko smo bili jeseni v Kijevu, so na področju Babyn Yara, velikem za približno dva ljubljanska Tivolija, potekale uradne komemoracije v spomin na dogodek. Park je bil v celoti obkoljen z vojaki, vstop v spominsko okrožje je bil pod strogim nadzorom dovoljen samo povabljenim. Bržkone je to tudi posledica trenutnih konfliktov z Rusijo.«

Za kakšen dogodek iz ukrajinske zgodovine gre?

»Babyn Yar (v prevodu Babja grapa) v predmestju Kijeva je sinonim za prvo stopnjo sistematičnega uničenja Judov in drugih skupin prebivalstva Evrope med drugo svetovno vojno. Gre za enega največjih množičnih pobojev v zgodovini, v katerem je septembra 1941 v dveh dneh umrlo več kot 33 tisoč Judov. V naslednjih letih je bilo na območju te soteske skupno ubitih več kot 150 tisoč ljudi. Soteska Babyn Yar je bila deloma že med vojno, deloma pa v šestdesetih letih nepovratno uničena. Že leta 1943, ko se je mestu bližala Rdeča armada, so Nemci trupla izkopali, sežgali in nato spet zasuli z zemljo. Soteska je bila dokončno izbrisana s povojno sovjetsko urbanizacijo in širjenjem predmestij Kijeva, tudi z namenom potlačenja in pozabe spomina na usodo judovske populacije.«

Kot skupina arhitektov ste se prijavili na mednarodni razpis, ki na prvi pogled ne deluje strogo arhitekturni, hkrati pa gre za spominsko obeležje za dogodke v drugi državi, za katere doslej najbrž niste vedeli. Kaj vas je pritegnilo k sodelovanju – tematika, razpisana nagrada, kaj drugega?

»Z vprašanjem spomenika smo se v podobni ekipni postavi ukvarjali že pred tremi leti na domačem natečaju za Spomenik žrtvam vseh vojn pri Kongresnem trgu v Ljubljani.

Spomenik je kot naloga zanimiv zato, ker ni zlahka umestljiv ne v polje umetnosti ne v polje arhitekture. Tradicionalno je navsezadnje vedno šlo bodisi za sodelovanje bodisi za rivalstvo med arhitekti in kiparji. V vsakem primeru smo se skušali ograditi od stereotipa, ki predvideva, da pri spomeniku arhitekt zgolj priskrbi podstavek, kipar pa bronasto glavo. Mislim, da gre pri spomeniku najprej predvsem za formuliranje problema, ki ga je treba vzpostaviti na konceptualni ravni.

V kijevskem primeru je to pomenilo predvsem v podrobnosti spoznati neko specifično situacijo, preučiti zgodovinski, lokalni in tudi siceršnji politični kontekst, skratka skušati z objektom zgrabiti več različnih aspektov. V arhitekturnem smislu to pomeni, da moraš, kljub temu da skušaš zaobjeti vse pomembne podatke, te preoblikovati na način, ki ni le povzetek zgodovine. Arhitektura lahko preoblikuje določene vrednosti s svojimi materialnimi sredstvi.

Precej časa samo posvetili skupni razpravi, obdelavi gradiva, različnega zgodovinskega in filozofskega materiala, ki nam je bil stimulus za razmišljanje. Na podlagi tega smo iskali materialna izrazna sredstva, ki bi odgovarjala tematiki. Zapletenost naloge je bila nemara predvsem v tem, kako obravnavati tako obsežno in obenem kompleksno situacijo. Prostor Babynega Yara ima mnogo različnih silnic, ta čas je vsaj trideset različnih obeležij, povezanih z drugo svetovno vojno. V zadnjem času smo torej priča nekakšni pluralizaciji spomina. Svoje je na tem področju naredila urbanizacija, pojavili so se novi lastniški pogoji … Osnovna naloga je bila, kako te različne točke rešiti z objektom, ki bo predvsem zvest dogodku, ki ga spomenik obeležuje.

Zanimivo, da je bila ena izmed obrazložitev, zakaj prva nagrada ni bila podeljena, ta, da nobeden od projektov ni popolnoma razrešil problema dnevne rabe parka, v smislu rekreacije, urbanega okolja … Naš predlog spominske vloge parka ni želel zamejevati v popolnoma avtonomno območje, navsezadnje gre za dogodek, s katerim je treba živeti na dnevni ravni, ne pa zgolj enkrat na leto ob uradnih komemoracijah. Po drugi strani je bila naša zavestna odločitev tudi ta, da problema spomenika ne podrejamo komunalno-vzdrževalnim potrebam parka. Spomenik ne more rešiti problema vzdrževanja parka.«

Kako ste torej pristopili k delu? Najbrž ne bi se odpravili v Kijev, ni šlo?

»Natečaja smo se lotili na podlagi gradiva, ki so ga pripravili organizatorji razpisa, poleg tega pa smo skušali najti čim več podatkov o Kijevu, njegovi zgodovini, območju Babynega Yara itd. Našli smo zelo dobre topografske oziroma geodetske karte, arhitekturne predloge s preteklih natečajev za to območje, pričevanja zgodovinarjev ali arhitekturnih teoretikov … Vse to je bilo seveda treba predelati in proces projektiranja spomenika je nemara specifičen tudi po tem, da je – vsaj v primerjavi z običajno projektantsko nalogo stavbne gradnje, ki terja precejšen vložek v tehnično 'mašinerijo' – več poudarka na razgovoru. Kar se tiče nujnosti obiska lokacije, bi bilo težko reči, da obstaja nekaj takega kot čista in neposredna izkušnja. Vprašanje je, kdaj je fizična oziroma individualna izkušnja ogleda lokacije odločilna in kdaj ni. Dejstvo je, da ima vsaka lokacija tudi aspekte, ki se ne vidijo s prostim očesom, ki pa jih je ravno tako treba ozavestiti. Oba vidika se prepletata.«

Bi lahko rekli, da vaša skupina tako ni imela nobene neposredne izkušnje z lokacijo v Kijevu, ki bi vam pomagala pri snovanju arhitekturne rešitve?

»Eden izmed članov ekipe je lokacijo sicer obiskal med natečajem, vendar mislim, da ta obisk ni odločilno zaznamoval arhitekturnega predloga. Kljub temu je zanimivo dejstvo, da ko je bil konec pomladi tam, je dejal, da je vse skupaj delovalo nekoliko zaspano, prazno, celo zanemarjeno, ko smo jeseni šli vsi tja, pa je bila situacija, nasprotno, hiperaktivna – seveda zaradi uradnih komemorativnih dogodkov ob obletnici poboja. Lokalni zgodovinar nam je dejal, da je razlog za to odsotnost splošnega načrta, kako organizirati trenutne parcialne interese, kako razrešiti situacijo, ko se vsaka skupnost s tem v prvi vrsti spopada le na zelo osebni ravni in na način, ki ustreza samo njej.

Samo območje Babynega Yara je po drugi strani težko primerljivo s čimerkoli drugim. Že pred drugo svetovno vojno je bila tam sicer neke vrste nekropola s pravoslavnimi, katoliškimi, vojaškimi in drugimi pokopališči. Poboj v drugi svetovni vojni se tu morda ne bi zgodil, če tu ne bi bilo specifične geološke formacije, kakršna je soteska Babyn Yar, ki so se je polastili nacisti. V tem prostoru smo bili kasneje priča večjim posegom. Najprej so nacisti z namenom prikritja dokazov sotesko zasuvali, po vojni pa so sovjeti v sotesko odvajali odpadni material bližnje tovarne opek. Jez, ki naj bi odpad zadrževal, je v šestdesetih letih zaradi slabe gradnje popustil in pod seboj pokopal okrog 1500 ljudi. Zatem je območje povozila rast mesta, neposredno nad pokopališči so postavili radijski stolp …«

V svoji obrazložitvi projekta ste med drugim zapisali, da spomenik ne bi smel biti »prostor za kontemplacijo«, ločen od »vsakodnevnih« aktivnosti, ampak nekaj, kar je prisotno v vsakdanjem življenju. Nekaj, kar ne dopusti pozabe in se ne izolira, obenem pa tudi ne nekaj, kar te neprenehoma stiska za vrat ...

»Kot rečeno, eden izmed pomislekov komisije je bil, kako združiti vsakdanjo uporabo parka s komemorativnimi aspekti. Spomenik bi po našem moral omogočati oboje. Če v kolektivnem smislu omogoča komemoracije, potem mora omogočati tudi individualno soočenje s tem problemom. Vedno obstaja vprašanje, do kakšne mere arhitekturni objekt diktira obnašanje ljudi, skušali pa smo se izogniti temu, da bi prostoru spominskega parka podelili samo eno funkcijo.«

Kako vam je to uspelo?

»V primeru Babynega Yara je kraj neločljivo povezan z dogodkom. Naše izhodišče je bilo, kako prikazati to, kar se ne vidi več, kako prek uničene topografije vzpostaviti vez z dogodkom.«

Čez ves prostor ste tako predvideli nekakšno virtualno mrežo ...

»Tako je. Rešitev predvideva markacijo območja nekdanje soteske z mrežo kovinskih oznak. Mreža v rastru 10 x 10 metrov označuje celotno območje nekdanje soteske, ne glede na rabo, ki jo ima prostor danes. Mreža prekriva gozdove, ceste, poti, dvorišča itd. Kovinske markacije dimenzije 15 x 15 cm označujejo višinsko razliko med nivojem tal nekdanje soteske in sedanjimi nivojem tal. Spomenik je na ta način interpretiran kot inštrument, ki naredi vidno nekdanjo sotesko. Gre za krajinsko obeležje, ki ga ni nikoli mogoče dojeti v celoti, s svojim obsegom pa kaže na topografsko in številčno razsežnost zločina. Predvidenih je 2650 takih zaznamkov, mi smo jih poimenovali markerji, ki so izdelani iz jekla in so razporejeni na nivoju zdajšnjega terena. Na vsakem je vgravirana številka, ki označuje razliko v višini, torej vertikalno razdaljo med zdajšnjim nivojem terena in starejšo topografijo, ki je obstajala v času pobojev.

Markerji na površini so seveda samo iztočnica za mišljenje tistega, česar se tam sicer ne vidi. So neke vrste stimulus, naključni ali ne, s pomočjo katerega bi si bilo mogoče ustvariti predstavo o dogodku in njegovem obsegu. Gre za spomenik, ki (ob pomoči obiskovalca) meri topografijo, ki je ni več.

Po drugi strani smo se skušali upreti enoznačnemu podajanju kompleksnosti dogodka ali da bi to kompleksnost podredili na primer etnološki ali religiozni simboliki. Nismo želeli zgolj postaviti table 'tu je bilo leta 1941 to in to'.«

Kakšni so načrti za naprej?

»Natečaj za spominsko krajino v Babyem Yaru bi bilo mogoče videti kot del začetka problematiziranja dogodkov, ki so v ukrajinskem prostoru dolgo časa veljali za tabu temo. Debate, ki so se ob tem odvile, so pritegnile različne poglede in generacije, posneli so dokumentarce, objavili nove raziskave. Nadaljnji koraki so na strani ukrajinskih oblasti, ki predstavljajo odločilen člen potencialne konkretizacije začetih iniciativ oblikovanja skupne politike spominjanja. V nasprotnem primeru bo to ostal zgolj še eden izmed arhivskih projektov.«