Streznitev

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 17. december 2016 / 23:19

Ljubezen, ki se je je treba bati, 2. del

»Beseda je dala besedo in skozi pogovor smo ugotovile, da ima vsaka od nas doma kakšno 'sranje'. Če ne s partnerjem, pa s 'ta starimi'. Potem ko smo se odprle druga drugi, sem se bolje počutila. Nikakor pa mi ni bilo všeč, ker me niso razumele, da si Tineta še zmeraj želim nazaj. Ubogala sem jih le, ko so mi predlagale, naj od njega izterjam preživnino …«

Brigita potem nadaljuje: »Pa mi za denar ni bilo toliko mar kot za to, da ga bom spet videla. Če mi je ob mesecu zmanjkalo, so mi pomagali njegovi starši. Šla sem na center za socialno delo, spisala goro papirja za preživnino, a v prazno. Čez čas izvem, da je Tine brezposeln. Pravočasno se je zavaroval pred plačevanjem preživnine. Presenetila me je tudi novica, da je žensko v leopardjih hlačah zapustil, da ima že novo partnerko. Ta je bila očitno bolj družinska, saj ga je pregovorila, da enkrat mesečno vzame hčerko k sebi. Te zahteve sem se zelo ustrašila. Toliko pri pameti sem pa še bila, da sem vedela, da je Tine lahko sladek kot med, že čez pet minut pa je bil tistega, ki ga je objemal, pripravljen tudi ubiti.«

Vseeno je Tine dosegel, da je hčerko vsake štirinajst dni vzel k sebi. Spočetka je bila deklica nad novim okoljem zelo navdušena. Očka ji je kupoval darila, čevlje, obleke in igrače. Kje je dobil kot nezaposlen denar, Brigiti ni povedal. Ko ga je vprašala, ji je zabrusil, naj bo tiho, da je ne bo enkrat na gobec.

»Brez hčerke sem se počutila čisto izgubljeno. Sedela sem doma pred televizorjem in gledala na uro, kdaj se bo vrnila. Potem pa je naneslo, da sem se zbližala z moškim, ki je bil celo Tinetov daljni sorodnik. Bil mi je zelo všeč, saj ni nikoli povzdignil glasu. Kmalu me je začel obiskovati v stanovanju. Spodbujal me je, naj Tineta prisilim, da bo vzel hčerko k sebi za kaj več kot le ob koncu tedna. To mi ni bilo všeč. Ko je videl, da ga ne ubogam, je užaljeno zaloputnil z vrati in odšel. Brez njega mi je bilo še bolj dolgčas kot prej. Poklicala sem ga po telefonu in ga prosila, da se pobotava. 'Od tebe je odvisno,' mi je na kratko odgovoril. Kaj mi je kazalo drugega, kot da sem naslednjič predlagala Tinetu, naj hčerka ostane pri njem vsaj teden dni. Zlagala sem se mu, da grem v bolnišnico na neki poseg. Zelo slabe volje je pristal. Imela sem grozno slabo vest, a kaj, ko me je Miha zelo privlačil. Ugodila sem mu, ko je od mene zahteval, naj mu pomagam odplačevati kredit za avto. Nisem mu mogla reči ne, saj me je vsako jutro, da mi ni bilo treba iti z mestnim avtobusom, peljal v službo. Potem me je prepričal, da se bo preselil k meni, da bo to za oba ceneje, svoje stanovanje pa bo dal v najem študentom. Bila sem v devetih nebesih! Žal ne za dolgo. S hčerko je zelo grdo ravnal. Brez razloga jo je vlekel za lase ali pa jo zapiral v kopalnico ter jo strašil, da bodo prišli ponjo policisti. Postajala sem vedno bolj živčna. Znašla sem se med dvema ognjema in nisem vedela, kaj naj storim. Za povrh je še Tine izvedel, da sem mu lagala. Nekoč je vdrl v stanovanje in z Mihom sta se stepla kar sredi kuhinje. Spet sem morala iti na zagovor k svoji socialni delavki. Tine me je zatožil, da živim z nekdanjim zapornikom. Prisežem, da tega nisem vedela! Miha je imel za seboj pestro življenje … Odločila sem se, da ga pustim, a kaj, ko ga nisem mogla spraviti iz stanovanja. Spet sem se preselila k Tinetovim staršem. Žal le za kratek čas, saj smo se na smrt sprli, ko so me slišali, da sem kričala na hčerko. Nisem vedela, kje se me glava drži. Sodelavke so mi sicer dajale moralno oporo, me tolažile, da bo vse še dobro, a jim nisem verjela. Vsak dan je bilo slabše! Potem sem ugotovila, da sem tudi noseča. Kako se je to moglo zgoditi, se mi ni niti sanjalo. Miha me je prepričeval, da je imel v mladosti neko spolno bolezen, po kateri je menda postal neploden. Poklicala sem ga in mu povedala, kako in kaj, seveda pa dodala, da bo moral tudi sam prevzeti odgovornost. Na ves glas se je začel krohotati. V komaj nekaj mesecih, kar sem ga spoznala, mi je življenje postavil na glavo! Tinetovi starši so mi odrekli gostoljubje. Vnukinjo bi obdržali, mene pa ne. Trmasto sem dvignila glavo in se preselila nazaj k Mihu. Kaj mi je pa preostalo drugega?!«

»Kadar me ni Miha psihično izsiljeval z molkom, je nad mano kričal Tine.« Hčerka, ki je bila zraven, tega sicer ni razumela, a so jo vseeno ponoči tlačile nočne more. Vzgojiteljice v vrtcu so prav tako tarnale, da se je deklica spremenila. Ko bi znala govoriti, kdo ve, kaj vse bi ubogi otrok povedal … Brigita se je končno odločila, da je splav edina rešitev. Ne more imeti še enega otroka, pa če bi ga še tako rada imela …

»Zdravnica mi je pri pregledu odkrila nekakšne ciste na jajčnikih. Ni ji bilo jasno, kako sem lahko sploh zanosila. Ko sem šla domov, mi je namignila, da bi bilo prav, če bi spremenila svoje življenjske navade. Verjetno je mislila, da se bom zaradi izgube otroka kaj sekirala. Pa se nisem. Res se nisem! Oddahnilo se mi je, da se mi bolj ni moglo. Hčerka je bila spet pri Tinetovi mami. Ker sem imela nedosegljiv telefon, jo je poklicala vzgojiteljica iz vrtca. Miha jo je sredi zime prinesel v vrtec samo v jopici. Ubožica je dobila grdo vnetje ušes. Tinetova mama mi ni hotela odpreti vrat, ko sem prišla ponjo. Kar z balkona mi je povedala, da sem jo razočarala, da je mislila, da sem kaj boljša od njenega sina. 'Vse bi ti odpustila, le tega, da si slaba mati, ti ne morem,' mi je še zabrusila. V Mihovem objemu sem upala, da se bom pomirila, a se nisem. Dobro razpoloženje po vrnitvi iz bolnišnice ni trajalo dolgo. Miha mi je povedal, da je na internetnem portalu spoznal žensko in da se seli k njej. Padla sem na kolena pred njim in ga prosila, naj tega ne stori, da brez njega ne morem živeti. Na srečo je vmes posegla usoda: ker sva imela takoj po splavu spolne odnose, sem začela krvaveti. Ponovno sem se znašla v bolnišnici. Menda zadnje minute, ne vem, ker sem bila že v nezavesti …«

Še dobro, da je sploh ostala živa. Pogosto je jokala, saj ni bilo nikogar, ki bi jo obiskoval. Krivila je ves svet, niti pomislila ni, da je za svoje težave največ kriva sama. Kolegica iz službe ji je šla toliko na roko, da se je do pomladi preselila k njej. Petdeset evrov, kolikor ji je dajala za stanovanje, ni bilo veliko, več je Brigiti pomenila njena družba.

»Bila sem čisto na tleh, imela sem neke vrste poporodno depresijo, verjetno zaradi splava. Vsaj tako so mi rekli. Tine se ni več oglasil, menda je spet živel z novo žensko, tudi o Mihu ni bilo ne duha ne sluha. Prišel je le tedaj, ko sem na banki stornirala trajnik, s katerim sem mu plačevala pol obroka za avto. Kolegica ni mogla verjeti, ko sem ji pripovedovala, kaj vse sem v zadnjih nekaj mesecih doživela. Butasto se ji je zdelo, ko sem omenila, da sem zelo težko brez moškega. Od mene je bila komaj kakšno leto mlajša, a je trdila, da raje ostane sama, kot da se veže s podobno barabo, kot sta bila Tine in Miha. Nisem mogla razumeti, da sva si tako različni.«

Brigita bi, tako pravi, še tavala od enega moškega do drugega, če je ne bi ginekologinja postavila pred zid z besedami, da njena cista na jajčnikih ni bila ravno nedolžna.

»Ljudje običajno potrebujejo leta, da dozorijo. Pri meni so zadostovali tedni,« je odkrito dodala in stisnila hčerko k sebi.

(Konec)