Ostali skoraj brez smreke

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / petek, 16. december 2016 / 09:52

Na kmetiji Pr' Gregorin, kjer gospodari Urška Odar, dobitnica letošnjega priznanja za najbolj skrbno lastnico gozda, so doslej zaradi lubadarja že posekali tristo kubičnih metrov dreves, še približno toliko jih bodo morali.

Lepence – Zavod za gozdove Slovenije vsako leto podeli priznanja najbolj skrbnim lastnikom gozda, po enemu iz vsake območne enote. V blejski območni enoti zavoda so letos izbrali Urško Odar, lastnico kmetije Pr' Gregorin na Lepencah v Bohinju. Na kmetiji, ki jo je Urška prevzela po očetovi smrti pred štiridesetimi leti, obdelujejo štiri hektarje lastnih in še približno toliko hektarjev najetih kmetijskih zemljišč, gospodarijo z devetimi hektarji gozda, redijo pet goved, dva prašiča, kozo, kokoši ... »Večino, kar potrebujemo za preživljanje, pridelamo doma na kmetiji, tako da bi zaradi takšnih, kot smo mi, trgovine lahko zaprli,« se smeje Urška, ki je dvajset let delala v trgovinah z živili, tekstilom in železnino, zdaj pa je tako kot mož Janko, ki je bil samostojni podjetnik – avtomehanik, že devet let upokojena.

Spet bo več bukve

Njihova gozdna posest je razdeljena na dva dela, en del je na pokljuški strani, drugi na jeloviški – v Ročevnici. Gozd je mešan, glavni drevesni vrsti sta bukev in smreka, del ga je na ravnini in del na skalnatem terenu v varovalnem pasu. Ko Urški omenimo lubadarja, postane zgovorna. »Doslej smo lubadarja komaj poznali, vsako leto smo posekali le kakšno lubadarko. Letos je lubadar napadel celotni hrib od Nomenja do Bitenj. Od avgusta do danes smo pri nas zaradi lubadarja že posekali okrog tristo kubičnih metrov dreves, še približno toliko jih bomo verjetno morali. Čim več dela bomo poskušali opraviti še do zime, preostalo bomo, odvisno od vremenskih in snežnih razmer, naredili v zgodnji spomladi. Tudi vsi drugi na tem območju so posekali veliko lubadark, tako da so na pobočju ostale le še bukve in kakšen jesen. A ker se lubadar še ni umiril in bo napadel še redke zdrave smreke, je velika verjetnost, da bomo kmetje na tem območju ostali skorajda brez smreke. V prihodnje bo na tem območju najbrž spet več bukve, tako kot jo je bilo že nekdaj, ko so Spodnji bohinjski dolini rekli Bukova dolina. V Zoisovih časih so bukev izsekali, potlej pa so bolj pospeševali rast smreke,« pove Urška in doda: »Gozd odslej ne bo več rezerva za hude čase. Vsaj dve generaciji bosta morali čakati, da bosta v zdaj poškodovanih sestojih spet lahko sekali. Takšni sestoji so tudi manj odporni zoper naravne ujme, večjo moč bo dobila voda. Nekaj zdravega gozda je zdaj le še v Ročevnici, a tam je dostop zelo težaven.«

Še bolj ji bodo gledali »pod prste«

Urška je v Agrarni skupnosti Nomenj - Log - Lepence - Bitnje gospodarica na Ribčevi in Bitenjski planini, kjer skupaj z drugimi člani skrbi za urejenost in dostopnost planin, oskrbo z vodo, pašo in tudi za gospodarjenje z osmimi hektarji gozdov. Čeprav so gozdovi precej visoko, na nadmorski višini okrog tisoč metrov, so tudi odkrili posamezne lubadarke, bojijo pa se tega, da bi se lubadar tja razširil iz bližnjih gozdov. »Na obeh planinah se pase skupno petnajst goved od kmetov iz štirih vasi. Za zdaj je živine za pašo še dovolj, a prihodnost je negotova, saj je vse manj kmetij, ki še redijo živino – na Lepencah na treh kmetijah, na Bitnjah na dveh ...« pove Urška, ki je bila enajst let tudi predsednica Društva kmečkih žena v Bohinju. Na tiste čase ima lepe spomine, tudi na mentorico, kmetijsko svetovalko Majdo Loncnar, ki se je pri svojem delu zelo trudila. Priznanja zavoda za gozdove za skrbno delo v gozdu je vesela, a ob tem se zaveda, kar je na podelitvi v Mojstrani poudaril tudi direktor zavoda za gozdove Damjan Oražem, da ji bodo odslej drugi še bolj gledali »pod roke«. »Vsi v družini se trudimo, da vzdržujemo gozdni red, negujemo sestoje, pravočasno posekamo in pospravimo poškodovano drevje ...« pove Urška in doda, da so se tudi spravila lubadark lotili prej, preden jim je revirni gozdar odkazal drevje za posek.