Še vedno na prepihu

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 11. december 2016 / 18:20

»Oče, ki je bil bolj šaljivega značaja, je pripovedoval strašno veliko zgodb v zvezi z duhovniki. Recimo, tako je prikazoval mežnarja kot človeka, ki se je vedno znašel ob kakšnih dogodkih, če je prišlo med njim in duhovnikom do konflikta. Tako je župnik imel v cerkvi pridigo, da vsak, kdor daruje Bogu, da mu bo deseterno povrnjeno. In mežnar je imel samo eno kravo in je po končani pridigi šel k duhovniku in mu pripeljal tisto kravo: 'Veste, jest bom za Cerku in za Boga daroval še to kravo, ki jo imam.' No in čez nekaj časa, ko je bla tista krava v župnijskem hlevu, je ta krava, ki se je gonila, ko so jo gnali pit, je namesto v farovški hlev, zavila nazal u mežnarjevega. Potem je za kravo šel še bik, ki so ga imeli, in vsa živina, mežnar je hlev zaprl in živino obdržal. In je pršu župnik do njega in mu rekel: 'No, kako, a boš to žvino zdej dal nazaj, al kej?' 'Ja gospod, sej ste pridigau, da kar se daruje Bogu, da je potem desetkratno povrnjeno!'« (Str. 335–336)

To je le ena od 705 folklornih pripovedi, zbranih v tej knjigi. Njen avtor, ki živi v Logatcu in je doktor etnologije, poznamo pa ga tudi kot novinarja Radia Slovenija, ji je dal naslov Še vedno na prepihu. In podnaslov Pripovedi iz dežele med Logatcem in Črnim Vrhom, Uncem in Rovtami. Ta dežela je res »prepišna«, leži ob nekdanji glavni povezavi med Dunajem in Trstom, danes je del širše evropske relacije Barcelona–Kijev. Tu so bile doma dejavnosti, značilne za prepišna in mejna območja: kontrabant, furmanstvo, promet nasploh … In tu je bilo zmeraj dosti »znajdenih« posameznikov, kakršna sta prototipski kontrabantar Martin Krpan ali pa mežnar iz gornje pripovedi. Hkrati je to območje del slovenske Rovtarije, pokrajine med Škofjo Loko, Tolminom in Logatcem. V njej se govorijo rovtarska narečja (mednje še sodi tudi logaški govor), nastala pa je rovtarski način kolonizacije – tako da so si prvi kolonizatorji izkrčili vsak svoj rovt (nemško das Reut) sredi gozda. No, tisti, ki so se znašli ob glavnih komunikacijah, so seveda postali manj »rovtarski« in bolj svetovljanski od teh, ki so ostali v bolj odmaknjenih krajih … Knjiga ima kar šest strokovnih uvodov in enajst razdelkov pripovedi z naslovi: Pravljične, Bajčne, Strašljive, Razlagalne, Legendne, Zgodovinske, Roparske, Socialne, Etnološke, Anekdote, Šaljive. Trobičevo delo sodi v zbirko Glasovi, ki jo je že leta 1988 zasnovala Žirovka ddr. Marija Stanonik in šteje že 46 knjig. Res pravo bogastvo slovenskih glasov!