Plenjenje

Besedilo: Luka Mesec, poslanec ZL
Kategorija: GG Plus / sobota, 10. december 2016 / 12:50

Leta 2013 so država in podjetja v državni lasti prodala domžalski Helios avstrijskemu holdingu Ring za 145 milijonov evrov. Ta teden so ga Avstrijci prodali naprej Japoncem – za 572 milijonov evrov. Razlika, ki je nastala v pičlih treh letih, je torej več kot 400 milijonov evrov.

Bo kdo odgovarjal za teh 400 milijonov evrov izgubljenega denarja? Se kdo čuti krivega? Nasprotno. Zagovorniki privatizacije zdaj ta primer celo uporabljajo kot primer dobre prakse. Kot zgled, kako neučinkovito je državno upravljanja in kako blagodejno je zasebno lastništvo, ki mu je z »očiščenjem parazitov« uspelo v manj kot treh letih za trikrat povečati vrednost podjetja.

To navdušenje je daleč od resnice. Helios ni bil državno podjetje, njegov največji lastnik je bil cerkveni sklad Zvon 1. Po njegovem stečaju so delnice Heliosa prešle v last (državnih) bank in države. Izvirni greh ni bil v državnem, ampak zasebnem lastništvu. Drugo dejstvo, ki ga ne gre spregledati, pa je, da je bil Helios pred prodajo stabilno podjetje z zagotovljeno prihodnostjo. Vsi kazalci so bili dobri: prodaja je rasla, podjetje je poslovalo z dobičkom in vlagalo v lokalno skupnost, med drugim v košarkarski klub Helios Suns, ki je bil lani državni prvak.

Kako je torej avstrijski Ring povečal vrednost? Z rezanjem stroškov. Zaposlenih je danes skoraj 200 manj kot leta 2013. Dobiček je danes resda precej večji, kot je bil, a privatni lastnik je stroške prevalil na državo – 200 ljudi, ki so bili prej zaposleni, je vsaj začasno postalo odvisnih od socialnih pomoči.

Najbolj pa je Ring državo prevaral s preprodajo. Kot razkriva portal siol.net, so državni prodajalci z Ringom sklenili pogodbo, da bi Ring ob preprodaji Heliosa moral prejšnjim lastnikom (državi in državnim bankam) plačati ustrezno razliko v ceni. Rok za to se je pravkar iztekel, in glej ga zlomka, Ring je podjetje nemudoma prodal in 400 milijonov pobasal sam.

Podobno zgodbo lahko pričakujemo še marsikje. Recimo v Novi kreditni banki Maribor (NKBM). V to banko je država po krizi vložila več kot milijardo evrov. Njena knjigovodska vrednost pred prodajo naj bi presegala 600 milijonov evrov. Veste, za koliko so jo prodali špekulativnemu skladu? Za pičlih 250 milijonov evrov!

Na Gorenjskem imamo letališče Brnik. To je imelo pred prodajo zagotovljenih 17 milijonov evrov za gradnjo drugega terminala. Borzni posredniki so v času, ko država ni imela glasovalnih pravic, projekt odpovedali, pri takratni vladi pa zlobirali, da je Aerodrom uvrstila na seznam za hitro privatizacijo. Denar za investicijo so si razdelili, Fraport pa v letališče ni vložil nič. Ni čudno, da promet upada, in ni naključje, da je Ilka Štuhec prejšnji teden namesto v domovini pristala – v Zagrebu.

Podobne načrte ima vlada tudi s Telekomom, ki ga je pred dvema letoma že skoraj prodala špekulativnemu skladu skupaj z Luko Koper, Slovenskimi železnicami in več kot osemdesetimi drugimi podjetji v delni ali večinski državni lasti. Seznam teh podjetij najdete v dokumentu z naslovom »Strategija upravljanja kapitalskih naložb države«.

Privatizacija, ki jo nekateri še kar opevajo kot »iskanje odgovornih lastnikov«, se vse bolj sprevrača v odkrito plenjenje. Rešitve obstajajo: privatizacijo je treba ustaviti, urediti državno upravljanje, razvijati participacijo in nadzor zaposlenih, odgovorne za plenjenje pa postaviti pred sodišča. Problem pa je, da v Državnem zboru trenutno ni več kot šest poslancev, ki bi take rešitve podprli.