Eldorado

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 6. december 2016 / 12:24

Obljubljena dežela za begunce naj bi bila Nemčija. Tudi Švedska in Norveška. Ko so nemški učitelji prvič prišli k nam, so nam pokazali graf gibanja števila novorojenih v Nemčiji. Izkazujejo negativni naravni prirastek, mladi Nemci ne želijo, nočejo ali ne morejo imeti lastnih otrok. Za nadaljevanje gospodarske rasti potrebujejo mlado delovno silo, ki bo po možnosti rojevala otroke. Vojna območja so potisnila ljudi v beg, meje so se odprle in sedaj jih imajo tukaj. Pri srcu me je stiskalo, ko sem gledala ta begunjski razred, in še bolj mi je v glavi zbijalo: dragi Nemci, kaj se greste? Na šoli je bilo precej mladih, nobene nosečnice. V vsem času bivanja na ulici nisem videla ene nosečnice, nobenih otroških vozičkov niti majhnih otrok. Ko tako po ovinkih malo povprašaš, kako je s tem, v isti sapi odgovarjajo, da je zelo težko imeti otroka v Nemčiji. Da ni urejenega varstva, vrtci so polni, ženska – mati mora ostati doma, če nima starih staršev v bližini. Po nekaj dneh, ko jih opazuješ bolj od blizu in preživiš z njimi tudi nekaj prostega časa, sem videla, da je imela mlada učiteljica začetnica dva avta. Zelo uživa v vožnji s kabrioletom, ki ga uporablja od maja do oktobra, pozimi ima seveda drug avto. Kolega je razglabljal, da razmišlja o tretjem avtu, to bi bil električni Smart, ker je pač treba varovati okolje. Na dopust hodijo trikrat letno v eksotične kraje in radi imajo čas zase, čisto stanovanje, čist avto … Kam naj potem umestijo družino in otroke? Ni časa. Raje podpirajo integracijo in delo z begunci, kot da bi se ukvarjali z lastnim podmladkom. In hitro nam znajo povedati, da je to Nemčiji uspelo že večkrat. Po drugi vojni so sprejeli milijone Turkov in Jugoslovanov, zakaj jim ne bi uspelo tudi sedaj. V razredih na šoli so bili res dijaki vseh narodnosti, Azijci in tisti z bližnjega vzhoda, ljudi balkanskega porekla pa tako ali tako najdeš povsod. Pri uri ekonomije so se pogovarjali o vzhodnih in zahodnih trgih in tako so nas vprašali, kakšno je bilo življenje v socializmu. In smo pripovedovali o nakupih v Avstriji in tihotapljenju kavbojk, kave in banan. Spraševali so nas, zakaj Slovenija ne sprejema beguncev. Razložili smo jim, da imamo veliko opravka s prehajanjem beguncev, na mejah smo dobili bodečo žico, ki je ne maramo, in da bi tudi sprejeli kaj beguncev, če bi ti izbrali Slovenijo za končno destinacijo. V azilnih centrih so večinoma le prehodni gostje. Povedala sem zgodbo o begunki, ki jo je »diler« zaradi bližajočega poroda preprosto vrgel iz avta na cesto. Vprašali so me, ali bi živela v Nemčiji. Če bi morala, morda na jugu, kjer so gore. Naredili smo dobre temelje pristnega sodelovanja in sedaj lahko prihajajo dijaki. Belgijci in Nemci k nam, naši pa k njim.