Pisateljica med slovenskimi klekljaricami

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 1. december 2016 / 12:42

Imamo v Sloveniji poleg številnih klekljaric tudi klekljarsko pisateljico? Imamo. To je Tončka Stanonik, doma je iz Žirov, živi in dela v Ljubljani. Kruh si je služila kot lektorica in urednica, zdaj je »samo« še pisateljica. In še vedno kleklja, že od otroštva … Tončka Stanonik, profesorica slovenščine, urednica in pisateljica, članica Društva slovenskih pisateljev

Kako bi razložili fenomen klekljanja v naših krajih? Pred stotimi leti je bil glavni razlog tega žlahtnega početja ekonomski – šlo je za dodatni zaslužek žena in deklet, ki so bile sicer zaposlene le z neplačanimi domačimi deli. Zakaj pa v vseh treh središčih klekljanja v Sloveniji – Idriji, Železnikih in Žireh – in v drugih manjših krajih mnogi tako zavzeto klekljajo še danes, ko je ekonomski razlog že povsem v ozadju? Vsaj za klekljarice …

»Klekljanje na Slovenskem res postaja poseben fenomen, ne samo v tradicionalnih klekljarskih središčih in ne samo v manjših krajih, vedno več se kleklja tudi v mestih. Razvija se na čisto drugačnih temeljih, ne več kot nekakšna ekonomska dopolnitev družinskemu proračunu ali izhod za ekonomsko preživetje samskih žena, vdov, skratka vseh tistih, ki so prav s klekljanjem bežale pred hudo revščino. Od tod moj izraz »priklekljati«: tako kot je npr. dober kmet pridelal …, je pridna klekljarica »priklekljala« … Zdaj se sprašujem, ali ni klekljarstvu prav dejstvo, da so se klekljarice osvobodile te ekonomske prisile, dalo novega poleta. Nič več tisto »od jutra do večera prekrižat-posukat-posukat-predet« … Klekljarice klekljajo toliko in tisto, kar jim je všeč, sodelujejo na razstavah in kulturnih prireditvah, v različnih dobrodelnih akcijah. V takšno obliko dela je vgrajeno tudi izobraževanje in izpopolnjevanje v tehnikah klekljanja. Temu so namenjene klekljarske delavnice, obiski domačih in mednarodnih razstav ročnih del, ne samo čipk, ipd. In še na nekaj sem se spomnila: pri klekljanju današnja klekljarica v nasprotju z nekdanjo stopa iz svoje anonimnosti, saj so razstavljeni izdelki vedno pogosteje opremljeni tudi z vsemi potrebnimi podatki, klekljarice pa so spodbujene, da hkrati z izdelkom povedo/zapišejo tudi svojo klekljarsko zgodbo. A sem skoraj pozabila na izrazito slovensko posebnost, ki jo hitro prepoznajo tudi tuji obiskovalci. V mislih imam zelo razvit sistem klekljarskega izobraževanja, ki se začenja že pri osnovnošolskih otrocih; ta je star skoraj toliko, kot je staro klekljanje na Slovenskem. Vanj se zdaj s programi izbirnih predmetov vključujejo tudi osnovne šole z doslej klekljarsko manj razvitih območij, zato se pri tej domači obrti res ni bati, da bi izumrla. Da je to res, sem se lahko znova prepričala v začetku oktobra, ko sem bila gostja v Slovenskem etnografskem muzeju in sem se srečala tudi s skupino otrok klekljaric iz ene od ljubljanskih osnovnih šol, ki so sodelovali v programu Čipkarije.«

Med slovenskimi klekljaricami oziroma med njihovimi predstavniki ni soglasja glede poimenovanja slovenske čipke. Primat Idrije ni sporen, vendar ga predstavnice železnikarskih in žirovskih klekljaric ne priznavajo, svojih čipk pa nočejo razstavljati in prodajati pod znamko »idrijska čipka«. Kako vidite ta »rovtarska« nesoglasja s svoje ljubljanske distance?

»V tem »procesu« ne sodelujem, čeprav klekljarsko izhajam iz ene od »prizadetih strank«. A mi je žal, da je tako, ne klekljani čipki ne klekljaricam to ne bo koristilo. V strokovni literaturi lahko preberemo in tudi klekljarice to vedo, da ima ta razkol svoj izvir v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko sta bila vsa Primorska in del Notranjske, in s tem tudi Idrija s svojim zaledjem, priključena drugi državi. Potem ko je bilo slovensko ozemlje spet združeno, pa so se tudi v klekljani čipki kazale novosti, spremembe, nastale v omenjenem obdobju. A te niso bile tako velike, da bi se zato morali ločevati. Prav dobro se še spomnim časov iz petdesetih, šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so tudi v Žireh klekljali za dve podjetji, ljubljanski DOM in idrijsko Čipko, tehnike čipk pa se niso razlikovale toliko, da jih ne bi hitro obvladale tako prve kot druge klekljarice. Ko pa se je bilo ob uveljavitvi blagovne znamke »idrijska čipka« treba odločati za vključitev v njeno geografsko območje, so se pokazala vsa trenja. Začele so se poudarjati razlike med idrijsko in neidrijsko klekljano čipko, prilaščanje ozkega, širokega risa in podobno, skratka dediščine, ki je bila nekoč skupna last. Poudarjati pa bi se moralo predvsem enotno izhodišče klekljarskega ozemlja na Slovenskem in njegova kontinuiteta. Kakšna in katera čipka se je klekljala, pa je bilo odvisno tudi od trgovcev, ki so pri klekljaricah naročali čipke, in od risarjev vzorcev čipk. Saj tudi zdaj rečemo na primer, da klekljamo po Irminih (Irma Pervanje) vzorcih ali po Kejžarjevi (Mira Kejžar, Vida Kejžar). Prve klekljarske učiteljice so tudi v rovtarske kraje prihajale iz Idrije (v Žiri je npr. prišla Leopoldina Pelhan), izobraževale nove rodove klekljaric in nove učiteljice, ki so potem druga ob drugi razvijale in bogatile to žensko obrt. Antonija Thaler, doma iz Železnikov, se je npr. v tridesetih letih 20. stoletja na Državnem osrednjem zavodu za žensko domačo obrt v Ljubljani izpopolnjevala pri Idrijčanki Mariji Reven in po njeni upokojitvi prevzela njeno delo, pozneje pa ustvarjala skupaj z Nežo Pelhan Klemenčič, po očetu Idrijčanko. Nobenih strokovnih nesporazumov ni bilo med njimi, mi je pripovedovala gospa Thaler (Toni Thaler: od vezilje z mojstrskim izpitom do učiteljice na srednji strokovni šoli, Čipkarski bilten, 2001). Pa saj ni treba iti tako daleč v zgodovino, tudi Marica Albreht je prva učiteljska leta preživela med otroki na idrijskem klekljarskem območju, v Otlici (Marica Albreht, klekljarska Mari iz Žirov, Čipkarski bilten, 2002, št. 1). Marija Apohal, doma iz Selške doline, pa je v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja klekljanje začela uvajati na Koroškem. Ta pokrajina se razvija v pravo klekljarsko deželo. Na Ptujskem in Mariborskem klekljarsko ledino orje Idrijčanka Jana Dobnik, v mestih ob morju pa so se klekljarice kalile ob pomoči Žirovke Ande Grošelj. Z vzpostavljanjem novih klekljarskih središč po vsej Sloveniji bo najbrž vedno manj zapletov. A bi povedala še tole svoje mnenje: Za ta »rovtarska« nesoglasja so »zaslužni« oboji: tisti, ki se malce užaljeno, samozadostno zapirajo vase, pa tudi tisti, ki zaradi svoje prvenstvene vloge nekoliko zviška gledajo na preostali klekljarski svet. In dodala: V praksi pa se zdi spor veliko manjši: na kulturnih in turističnih klekljarskih prireditvah sodelujejo tako prve kot druge klekljarice, prav tako na razstavah, tudi ocenjevalne komisije so sestavljene iz strokovnjakinj z različnih območij in vem, da je povsod zaželena klekljarica, ki lepo kleklja, ne glede na to, od kod prihaja. Prepričana sem, da bodo strokovnjaki tudi na tem področju sčasoma znali zgladiti nesporazume in strokovno utemeljiti enotnost klekljarskega ozemlja na Slovenskem.«

Če prav razumem, dobivajo vse večjo veljavo unikatne oziroma avtorske čipke. Včasih se je klekljalo »na kile«, zdaj pa nekateri klekljarski izdelki mejijo na umetniško delo ali pa to dejansko so. Kot kaže, smo Žirovci ravno v tem oziru še posebej ustvarjalni, pomisliva samo na dela Mance Ahlin in Urha Sobočana … Gotovo poznate še druge ustvarjalce te vrste?

»Seveda jih poznam. Vedno več jih je. Mednarodni kongres OIDFA v Ljubljani je bil z več kot 60 razstavami po klekljarskih središčih in okoliških mestih enkratna priložnost, da se pokažejo pridobitve tudi v tej smeri. V Ljubljani, čisto blizu mojega doma, ima svoj atelje in prodajno galerijo Tina Koder Grajzar, diplomantka FNT z Oddelka za oblikovanje tekstilij in oblačil. Na Čipkarski šoli Idrija je kot učiteljica risanja vzorcev zaposlena Maja Svetlik, vse bolj se uveljavlja s kreacijami večernih oblek, ki jih krasijo čipke. Iz idrijske šole izhaja tudi Irma Sedej (por. Pervanje). Nekateri še vedno prisegamo na njene vzorce, saj se po njih da zelo lepo klekljati. Vedno bolj prepoznavne so avtorske čipke Škofjeločanke Vide Kejžar, ki je v risanju vzorcev za klekljanje nasledila in nadgradila mamo Miro Kejžar. Na razstavi v Loškem gradu smo letošnje poletje lahko občudovali nove in nove oblike umetniškega izražanja, pri katerem oblikovalci izhajajo iz klekljane čipke. Tudi razstava Drugačna čipka Rokodelskega centra DUO iz Škofje Loke je sledila svojemu naslovu. Tej razstavi sem se s temo Pišem, klekljam pridružila tudi jaz. Ne smem izpustiti oblikovalskih veščin Jane Rihtaršič iz Železnikov. Pred leti si je kot mlada raziskovalka prva pridobila štipendijo OIDFA s temo Od starih tehnik do novih vzorcev za klekljane čipke. Pojem čipke se širi tudi na netekstilne materiale. »Čipke« ne nastajajo več le na klekljarskih blazinah, ampak tudi za stroji, v učilnicah tehničnih fakultet, na primer Strojne fakultete v Mariboru. Pripovedujem takole po spominu in na podlagi osebnih znanstev, strokovnjaki bi tu gotovo dali pravo sliko živahno razvijajočega se oblikovalstva na področju klekljane čipke.«

Kako ste se udeležili letošnjega Svetovnega čipkarskega kongresa (OIDFA), ki je zasedal v Sloveniji?

»Kot članica OIDFE iz Slovenije, kot klekljarica, ki sodeluje na njenih mednarodnih razstavah, delno pa tudi kot nekdanja članica Združenja slovenskih klekljaric in vseh, ki imajo radi čipke in urednica njenega glasila Čipkarski bilten sem bila posredno vključena že v priprave na ta dogodek, med drugim kot piska člankov (za Bulletin OIDFA sem prispevala dva), kot koordinatorka člankov, preden so bili poslani v prevajanje. Strokovno sem prebrala in jezikovno pregledala prispevke za Zbornik predavanj, ki je izšel ob tej priložnosti, v četrtek pred uradnim začetkom pa s klekljarsko blazino sodelovala na najbolj množični prireditvi »Čipka na ulici« pred Prešernovim spomenikom. V soboto, 25. junija, sem bila dežurna na kongresnem prizorišču in se tako »po službeni dolžnosti« udeležila mnogih predavanj, hkrati pa bila gostiteljica dveh udeleženk kongresa. Kot Žirovka sem za žirovsko Klekljano drevo prispevala naklekljan listek, se s čipkami na vinilnih ploščah pridružila razstavljavkam v že omenjenem Rokodelskem centru DUO v Škofji Loki, za razstavo v Slovenskem etnografskem muzeju pa pripravila tudi obsežen dokumentarni zapis o klekljanju naše družine in muzeju podarila štiri čipke.«

Kaj bi izbrali in izdvojili od mnoštva vsega, kar je bilo mogoče videti na OIDFA 2016?

»Predkongresna klekljarska panorama v središču Ljubljane z mednarodno udeležbo se bo gotovo zapisala v klekljarsko zgodovino na Slovenskem. (Tudi urednica revije Bulletin OIDFA Kajsa Borg je v svojem uvodniku k 3. številki poudarila prav to.) Na obiskovalce, posebno tiste, ki so se take množične klekljarske prireditve udeležili prvič, je naredila vtis mednarodna razstava članic OIDFA in pisana ponudba vsega, kar je povezano s klekljarstvom. A tu je potekal samo izvedbeni, središčni del dogodkov. Že pred tem so bili tečaji v klekljarskih središčih, Idriji, Železnikih, Žireh. V zadnji letošnji številki revije Bulletin OIDFA udeleženke teh tečajev z navdušenjem pišejo o ustvarjalnem razpoloženju in ne morejo dovolj pohvaliti prizadevnih klekljarskih učiteljic, ki so jih učile veščin idrijske/slovenske čipke. Spoznavanje resnično klekljarske dežele pa se je po končanem kongresu nadaljevalo tudi z enotedenskimi ekskurzijami po Sloveniji. Čeprav sem bila na neki način ves čas v dogajanju, pa se počutim kot »kovačeva kobila«, preveč dogodkov se mi je izmuznilo ali pa sem jih samo za hip oplazila. Obžalujem, da nimamo več svojega Čipkarskega biltena, vedno smo z zanimanjem prebirali vesti s tujih mednarodnih kongresov, zdaj bi bila odlična priložnost, da zase in za zanamce ubesedimo svojega.«

Kakšna je po vašem mnenju prihodnost klekljanja v Sloveniji?

»Mislim, da so že večletne priprave na letošnji mednarodni kongres precej poživile klekljarsko dogajanje na Slovenskem in da se bo to nadaljevalo. V mislih imam predvsem povezovanje posameznih središč, izmenjavo znanja, izobraževanja, gostujoče razstave, tudi mednarodne. Zdi se mi, da se bo vsebinsko vse bolj uveljavljala avtorska čipka, časi velikih prtov in prtičev počasi izginjajo. Čipka kot modni dodatek, vstavljena v nakit, posnemanje čipke v drugih materialih, čipka kot arhitekturni element v oblikovanju prostora, je to sodobni trend? Z drugačnimi oblikovalskimi trendi, kot smo jih poznali v Sloveniji, sem se prvič srečala že ob koncu devetdesetih let v Vamberku na Češkem. Kako »na redko« klekljano in kako malo čipke, pa tako čudovit izdelek! Mi pa klekljamo ure in ure, na gosto … Tako sem iz svoje klekljarske izkušnje doživljala oblikovalsko popolnoma drugače zastavljeno klekljano čipko, ki ima tudi svojo komercialno prednost. (Za njeno izdelavo se porabi veliko manj časa.) O tem v svojem razmišljanju nisem še ničesar povedala. Da je trg čipki zelo nenaklonjen, ponudba večja kot povpraševanje. Čipke podcenjene. Tudi dve razpravljavki na kongresnih predavanjih sta postavili to vprašanje. Včasih se ustavim ob prodajnih stojnicah v Ljubljani, povprašam to in ono, a vedno dobim odgovor, da je s klekljanjem zelo težko kaj zaslužiti. Zato postaja vedno bolj zaželeno povezovanje klekljaric z oblikovalci, ki prinašajo v čipko svežino, izvirnost, inovativnost, obojih pa z modnimi podjetji, saloni, ki znajo takšne izdelke tudi tržiti. Po drugi strani pa se ne bo več klekljalo za dodatek k družinskemu proračunu, ampak predvsem kot v vseh pogledih (kulturno-umetniško, socialno, terapevtsko itd.) koristno in kakovostno zapolnjevanje prostega časa. A imam vtis, da so pri trženju čipke uspešne predvsem tiste ustanove, ki klekljanje kot dejavnost razvijajo zelo celostno (izobraževanje, prirejanje delavnic, tečajev, razstav, založniško-prodajna dejavnost, mednarodno sodelovanje). Množičnost klekljanja pa ima tudi manj dobre strani: na trgu lahko najdemo čipke slabše kakovosti, zato se mi zdi preverjena blagovna znamka tudi jamstvo, da bodo do kupcev prihajali res kakovostni izdelki in da bo klekljarica, ki dosega njene kriterije, lažje prodala svojo čipko.«