Čipka ima prihodnost

Veliko je odličnih klekljaric, na prste ene roke pa lahko preštejemo tiste, ki znajo tudi narisati avtorski vzorec za čipko. Škofjeločanka Vida Kejžar je mojstrica za vzorce in tudi ve, kaj s čipko početi v sodobnem svetu.

Poleti smo si v Galeriji Ivana Groharja lahko ogledali razstavo vaših avtorskih čipk in vzorcev zanje, predstavljeni pa so bili tudi tisti, ki jih je ustvarila vaša mama Mira. Predvidevam, da vam ni bilo treba daleč po tovrstno znanje, saj te s čipko tako rekoč rasli ...

»Predvsem so bili takrat drugačni časi. Doma ni bilo na voljo aktivnosti, kot jih ima mladina danes. Ni bilo računalnikov, prenosnih telefonov in podobnih stvari. Spomnim pa se, da je stara mama cele dneve klekljala in zvečer se ji je pogosto pridružila tudi mama. Naravni potek dogodkov je bil, da smo se tudi otroci naučili različnih ročnih spretnosti, od klekljanja do pletenja, kvačkanja in šivanja.«

Pa vendar, risanje vzorcev za čipke je nekaj drugega kot klekljanje čipk. Klekljaric je veliko, vzorce rišete le redke. Če je v prvem primeru potrebna predvsem ročna spretnost, potem drugo zahteva tudi dovolj likovnega znanja, mar ne?

»Osnovno likovno znanje sem pridobila v Srednji aranžerski šoli v Ljubljani, kjer sem se med drugim učila tako kompozicije kot stilizacije, kar mi je pri risanju vzorcev prišlo zelo prav. Risati vzorec za čipko je na neki način postaviti izložbo. Ko po šoli nisem dobila službe, sem se vpisala na pedagoško fakulteto, smer likovna vzgoja in zgodovina. Osnovo, ki sem jo dobila v srednji šoli, sem v času študija nadgrajevala z umetniškimi idejami in s tem v sebi prebudila tudi ustvarjalnost.«

V pedagoškem poklicu, na OŠ Jela Janežiča učite likovno vzgojo, delujte od študija naprej, z risanjem vzorcev za čipke pa ste se uveljavili predvsem v zadnjih petnajstih letih ...

»Sama sem se naučila osnov klekljanja še kot otrok, a sem do srednje šole to pustila ob strani. Ko sem bila na začetku študija doma noseča, sem se ponovno začela učiti. Takrat se je dalo tudi še kakšno čipko prodati in si s tem nekoliko dvigniti osebni proračun. Dokler je bila mama živa, sem se potem vsako poletje, ko je bilo več časa za to, naučila kakšne nove tehnike. Nikoli nisem hodila v kakšno uradno klekljarsko šolo, vse mi je pokazala mama in sem vadila in vadila. Vzorce sem začela risati šele po mamini smrti. Dve leti pred tem sem odprla s. p., da je mama lahko preko njega prodajala vzorce in čipke. Ko sem po njeni smrti razmišljala, kaj narediti s podjetjem, sem se odločila sama začeti risati vzorce. Prva leta sem risala bolj po naročilu. Kasneje sem se odločila, da bom risala le še to, kar je všeč meni in v čemer sama uživam.«

Koliko vzorcev ste doslej narisali?

»Kakih štiristo – od majhnih do velikih, takih, ki sem jih narisala v pol ure, in takih, ki so nastajali več dni. Z risanjem vzorcev je sicer ogromno dela in v risbah je ogromno mojega prostega časa. Večino vzorcev, predvsem zahtevnejših, tudi sklekljam, da ugotovim, ali so tehnike, ki sem si jih zamislila, izvedljive in ali imajo tak estetski (likovni) učinek v kompoziciji čipke, kot ga pričakujem. Ko sem vzorce prodajala, je bilo največ zanimanja za tiste, ki so imeli poleg vzorca tudi fotografijo že izdelane čipke.«

Mora biti sodobna čipka zelo drugačna od tradicionalne, da vzbudi več zanimanja?

»Ne bi rekla. Tradicionalne tehnike, ki jih znam, mi zadostujejo. Ne čutim potrebe po tem, da bi iskala nove. Pomembneje je, da za posamezno kompozicijo izbereš pravo tehniko. Če čipko vključiš v pulover, mora biti tehnika enostavna, čim manjkat odrezana, s čim manj vozli – da se ti pri pranju ne podrejo. Pri umetniških čipkah, ki bodo visele na steni, si lahko privoščiš več.«

Kje potem iskati nove izzive v risanju in izdelovanju čipk, ki so sicer dediščina naših babic? Ali lahko najdejo svoje mesto tudi v sodobnem času?

»Zadnja leta sem, kar se tiče vzorcev, mnogo bolj samozavestna kot na začetku. Prišla sem do spoznanja, ko lahko rišem prepoznavne vzorce, v katerih je viden moj pečat in so značilni zame. Lani sem za Žirovske zgodbe risala vzorce tako, kot sem sama doživljala te zgodbe. Rezultat je bil mnogo boljši.

Pri tem se pojavlja tudi vprašanje avtorskih pravic. Glede na to, da je cena za vzorce dokaj nizka, le po nekaj evrov na kos, moje delo še zdaleč ni ovrednoteno, kot bi moralo biti. Pri nas že od nekdaj obstaja zavedanje, da so vzorci last vseh. V vseh teh letih nisem mogla prepričati večine klekljaric, da s tem, da kupijo vzorec, prispevajo k temu, da bomo v prihodnje risali nove in nove.«

Na prej omenjeni razstavi v Galeriji Ivana Groharja smo čipko videli tudi v drugačni funkciji, vanjo so bile »oblečene« steklenice, škatle, rokovniki, kot dodatek so plemenitile ženske torbice in puloverje. Ob tisti priložnosti ste rekli, da čipka ne more živeti samo na steni ali v prtičkih. »Če hočeš, da živi tudi med ljudmi, jo moraš vključevati v stvari, ki jih vsakodnevno uporabljaš.« Je to pot, na katero mora v sodobnem času tudi stopiti čipka?

»V današnjem hitrem tempu življenja in ob veljavnih modnih smernicah ne moreš priti na trg s klekljanim prtičkom, zavesami ali posteljnino, ki se jih niti oprati ne da v stroju. Treba si je izmisliti kaj novega, tržno zanimivejšega. Da pridemo do tega, pa seveda potrebujemo oblikovalca. Imamo odlične klekljarice, ni pa oblikovalcev, ki bi prinesli nove ideje. Pri risanju vzorcev za klekljano čipko je pomembno, da oblikovalec zna tudi klekljati. Iskati in testirati mora različne klekljarske materiale, saj le s poznavanjem teh zna narisati vzorec, ki bo zanje primeren. Če želimo čipko uporabiti za nove načine uporabe, je nujno poiskati tudi nove ustrezne materiale, ki bodo imeli za ta novi izdelek primerno kakovost in funkcionalnost. Dejstvo je, da se mladi s tem ne bodo ukvarjali, če od tega ne bodo mogli preživeti. Nekaj let je že mogoče delati popoldan in zvečer, dolgoročno pa bi to morala biti služba.«

No, v izdelkih na razstavi smo vas spoznali kot oblikovalko in avtorico čipk v eni osebi.

»Vsega skupaj sem se lotila pred dvema letoma, ko so me prosili, naj pripravim kaj za razstavo, saj bodo na svetovni kongres prišli ljudje z vsega sveta, da bi videli smer, v katero gre naša čipka. In sem pripravila izdelke, v katerih sama vidim čipko v prihodnosti. Vse je moje avtorsko delo s pomočjo prijateljev. Ko sem se odločila za puloverje, sem imela v mislih sodobno oblikovano oblačilo, ki bi ga nosili tudi mladi. Imam tri hčere, ki so rade lepo oblečene, zato sem hotela narediti nekaj drugačnega, moderno oblikovano pletenino, ki bi jo z veseljem oblekle, hkrati pa oblačilo lahko tudi operem v pralnem stroju. Ampak to so predvsem poskusi, saj bi se vsako od teh idej dalo nadgrajevati v smislu iskanja najboljših materialov, oblikovanja in podobno ...«

Tu bi potrebovali na­d­aljevanje v razvojnem od­delku? Kdo zdaj nosi vaše puloverje?

»Za zdaj še nihče. Obljubljeno imam še predstavitev na eni od modnih revij, preden jih predam v uporabo. Pri tem pa sem ugotovila še eno stvar. Tak pulover ne more biti ravno poceni, saj bi ob minimalni urni postavki, recimo dveh evrov in materialu stal med tristo in štiristo evri. Glede na ceno in unikatnost izdelka to ni izdelek za množično proizvodnjo, pač pa dragocen butični izdelek za tiste, ki so radi unikatni, drugačni, posebni … in so za to pripravljeni odšteti tudi nekoliko več denarja. V razvojni oddelek bi rada postavila tudi torbice, ki so na razstavi požele veliko pozornost s strani obiskovalcev. Tu bom pa res potrebovala nekoliko pomoči, saj sama nimam še dovolj znanja, predvsem pa ne orodja za obdelavo usnja, zato bom v prihodnje skušala najti partnerja za sodelovanje.«