Matej Hubad, slovenski Orfej

Matej Hubad je bil eden najbolj šolanih glasbenikov svojega časa in je slovensko pesem ponesel na tuje ter vzgojil številne vrhunske zborovske pevce in soliste. Letos je minilo sto petdeset let od njegovega rojstva.

»Kakor veliki vojskovodje vodijo svoje čete v zmagoslavne boje, tako vodi tudi Matej Hubad, ravnatelj Glasbene matice, svojo pevsko četo do velikih zmag naše pesmi daleč preko ožjih mej naše mile domovine,« je leta 1919 mladinski list Zvonček podučil takratno mladež o dosežkih Mateja Hubada.

Vznesen ton in vojaški besednjak se morda današnjemu bralcu zdita nekoliko nenavadna, a slovenskega Orfeja, kot je avtor zapisa v Zvončku poimenoval Hubada, sta vsekakor krasila pogum in odločnost dobrega vojskovodje. Tudi po njegovi zunanji podobi sodeč, bi ga zlahka uvrstili v vojaške vrste. »Mateju Hubadu je dala narava skoraj orjaško telo, ki je bilo kakor določeno za velike napore njegovega delovanja,« je ob njegovi smrti leta 1937 zapisal skladatelj Marijan Lipovšek.

Matej Hubad se je rodil 28. avgusta 1866 v Povodju pri Skaručni očetu Valentinu, po katerem je podedoval »skoraj orjaško telo« in smisel za glasbo, ter mami Mariji, ki je umrla leto in pol po sinovem rojstvu. Že zgodaj je začel peti v šolskih zborih, in kot piše muzikolog Cvetko Budkovič, pri devetnajstih že požel prve uspehe kot zborovodja. Za visokošolski študij glasbe ga je menda navdušil znameniti dirigent Dunajske filharmonije Gustav Mahler, ki je v tistem obdobju deloval v Ljubljani. Po prostovoljnem služenju vojaškega roka je proti volji domačih res odšel na Dunaj, kjer se je ponovno srečal z Mahlerjem. Neumorno je študiral harmonijo in kontrapunkt, orgle, klavir in solopetje kot glavni predmet. Težko se je preživljal z inštrukcijami klavirja ter se menda štiri leta ni prikazal domov, še piše Budkovič. Leta 1891 je s težkim srcem le prekinil študij, saj ga je v ljubljanski Glasbeni matici, v kateri je nato pustil neizbrisen pečat, čakala služba učitelja. Po štirih letih dela si je izprosil dve leti dopusta, na Dunaju dokončal študij in potoval ter proučeval glasbo po konservatorijih številnih evropskih mest. Po vrnitvi v Ljubljano je z Glasbeno matico dosegel številne uspehe na področju šolstva in glasbe. Ena njegovih največjih zaslug je ustanovitev konservatorija za glasbo in igralsko umetnost, v katerem je izobrazil številne vrhunske soliste in zborovske pevce.

Ni bil le izvrsten pedagog, ki je iz učencev znal potegniti najboljše, Hubad je domačo javnost seznanil z mojstrovinami evropske glasbe, hkrati pa slovensko predstavil Evropi. »On je bil tisti, ki je povzdignil slovensko glasbo, predvsem kajpada slovensko pesem, iz čitalniškega ozračja in ji dal umetnostni pečat, da je bila zmožna brez skrbi stopiti pred evropsko javnost,« je o enem izmed peščice vrhunsko izobraženih glasbenikov svojega časa pri nas zapisal Lipovšek.

Hubad se je v letih pred smrtjo tudi zaradi pešajočega zdravja počasi umikal iz aktivnega življenja in umrl 2. maja 1937. Njegova smrt je odmevala tudi v takratnem časopisju. Slovenski dom je med novicami iz bojev v Španiji in razširjajoči se grožnji nacizma po Evropi posvetil obširno poročilo s pogreba, »kakršnih Ljubljana še ni veliko videla.« Žalnega sprevoda, ki se je od sedeža Glasbene matice vil po ljubljanskih ulicah do pokopališča, so se udeležili številni predstavniki javnega življenja, mnogi zbori in drugi glasbeniki ter nepregledna množica, ki se je želela posloviti od velikega Slovenca.

A Hubadovo delo in izročilo je kljub njegovi smrti živelo naprej. Poleg bogate glasbene zapuščine je namreč Slovencem dal tudi sina Sama, odličnega dirigenta in skladatelja, ki je svojega očeta v nekaterih pogledih celo prekašal. Dirigiral je več kot šestdesetim orkestrom s celega sveta in vodil predstave v opernih hišah. Dirigiranje slovenskih del je imel za svoje poslanstvo.

Samo Hubad je v stotem letu starosti umrl le tri dni za tem, ko smo obeležili 150. obletnico rojstva njegovega očeta.