Matej Hubad / Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica

Matej Hubad, slovenski Orfej

Matej Hubad je bil eden najbolj šolanih glasbenikov svojega časa in je slovensko pesem ponesel na tuje ter vzgojil številne vrhunske zborovske pevce in soliste. Letos je minilo sto petdeset let od njegovega rojstva.

»Kakor veliki vojskovodje vodijo svoje čete v zmagoslavne boje, tako vodi tudi Matej Hubad, ravnatelj Glasbene matice, svojo pevsko četo do velikih zmag naše pesmi daleč preko ožjih mej naše mile domovine,« je leta 1919 mladinski list Zvonček podučil takratno mladež o dosežkih Mateja Hubada.

Vznesen ton in vojaški besednjak se morda današnjemu bralcu zdita nekoliko nenavadna, a slovenskega Orfeja, kot je avtor zapisa v Zvončku poimenoval Hubada, sta vsekakor krasila pogum in odločnost dobrega vojskovodje. Tudi po njegovi zunanji podobi sodeč, bi ga zlahka uvrstili v vojaške vrste. »Mateju Hubadu je dala narava skoraj orjaško telo, ki je bilo kakor določeno za velike napore njegovega delovanja,« je ob njegovi smrti leta 1937 zapisal skladatelj Marijan Lipovšek.

Matej Hubad se je rodil 28. avgusta 1866 v Povodju pri Skaručni očetu Valentinu, po katerem je podedoval »skoraj orjaško telo« in smisel za glasbo, ter mami Mariji, ki je umrla leto in pol po sinovem rojstvu. Že zgodaj je začel peti v šolskih zborih, in kot piše muzikolog Cvetko Budkovič, pri devetnajstih že požel prve uspehe kot zborovodja. Za visokošolski študij glasbe ga je menda navdušil znameniti dirigent Dunajske filharmonije Gustav Mahler, ki je v tistem obdobju deloval v Ljubljani. Po prostovoljnem služenju vojaškega roka je proti volji domačih res odšel na Dunaj, kjer se je ponovno srečal z Mahlerjem. Neumorno je študiral harmonijo in kontrapunkt, orgle, klavir in solopetje kot glavni predmet. Težko se je preživljal z inštrukcijami klavirja ter se menda štiri leta ni prikazal domov, še piše Budkovič. Leta 1891 je s težkim srcem le prekinil študij, saj ga je v ljubljanski Glasbeni matici, v kateri je nato pustil neizbrisen pečat, čakala služba učitelja. Po štirih letih dela si je izprosil dve leti dopusta, na Dunaju dokončal študij in potoval ter proučeval glasbo po konservatorijih številnih evropskih mest. Po vrnitvi v Ljubljano je z Glasbeno matico dosegel številne uspehe na področju šolstva in glasbe. Ena njegovih največjih zaslug je ustanovitev konservatorija za glasbo in igralsko umetnost, v katerem je izobrazil številne vrhunske soliste in zborovske pevce.

Ni bil le izvrsten pedagog, ki je iz učencev znal potegniti najboljše, Hubad je domačo javnost seznanil z mojstrovinami evropske glasbe, hkrati pa slovensko predstavil Evropi. »On je bil tisti, ki je povzdignil slovensko glasbo, predvsem kajpada slovensko pesem, iz čitalniškega ozračja in ji dal umetnostni pečat, da je bila zmožna brez skrbi stopiti pred evropsko javnost,« je o enem izmed peščice vrhunsko izobraženih glasbenikov svojega časa pri nas zapisal Lipovšek.

Hubad se je v letih pred smrtjo tudi zaradi pešajočega zdravja počasi umikal iz aktivnega življenja in umrl 2. maja 1937. Njegova smrt je odmevala tudi v takratnem časopisju. Slovenski dom je med novicami iz bojev v Španiji in razširjajoči se grožnji nacizma po Evropi posvetil obširno poročilo s pogreba, »kakršnih Ljubljana še ni veliko videla.« Žalnega sprevoda, ki se je od sedeža Glasbene matice vil po ljubljanskih ulicah do pokopališča, so se udeležili številni predstavniki javnega življenja, mnogi zbori in drugi glasbeniki ter nepregledna množica, ki se je želela posloviti od velikega Slovenca.

A Hubadovo delo in izročilo je kljub njegovi smrti živelo naprej. Poleg bogate glasbene zapuščine je namreč Slovencem dal tudi sina Sama, odličnega dirigenta in skladatelja, ki je svojega očeta v nekaterih pogledih celo prekašal. Dirigiral je več kot šestdesetim orkestrom s celega sveta in vodil predstave v opernih hišah. Dirigiranje slovenskih del je imel za svoje poslanstvo.

Samo Hubad je v stotem letu starosti umrl le tri dni za tem, ko smo obeležili 150. obletnico rojstva njegovega očeta.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Jesenice / sobota, 27. november 2021 / 17:07

Most čez Savo na Javorniku bo zaprt za promet

Jesenice – Od ponedeljka, 29. novembra, do predvidoma sobote, 4. decembra, bo zaradi gradnje plinovoda zaprta državna cesta, ki vodi z Lipc proti Jesenicam oziroma obratno. »Ker gradbenih del oziro...

Objavljeno na isti dan


Nasveti / nedelja, 27. november 2016 / 14:30

Adventni venec

December. Pogledujem v zvezek, v katerega je moja mama s kaligrafsko pisavo vpisovala recepte za vsak dan in vse praznike. Oživijo spomini, ki dobijo barvo, zvok in glasove ter zadišijo. Poljubčki...

Zanimivosti / nedelja, 27. november 2016 / 14:23

Čistoča javnih stranišč

19. novembra smo obeležili svetovni dan stranišč. Po podatkih Statističnega urada je pri nas še leta 1971 dostop do notranjega stranišča v stanovanju imelo le 54 odstotkov ljudi, danes pa...

Kranj / nedelja, 27. november 2016 / 13:11

Izbira najboljše(ga)

Direktorji oziroma ravnatelji javnih zavodov so menda sila pomembni vodilni možje (in ženske). Tudi v kranjski občini je tako. Marsikdo se še spomni afere, ko so pred leti izbirali novega...

Razvedrilo / nedelja, 27. november 2016 / 13:00

Vaiana in zadnji preživeli

Plesno obarvana oceanska zabava je navdušila, veliki finale prvega slovenskega Survivorja bo naslednji teden, preddvorski folklorniki pa vabijo na letni koncert že danes.

Gorenjska / nedelja, 27. november 2016 / 12:52

Straniščna metlica Domžalam

Društvo za kronično vnetno črevesno bolezen je ob svetovnem dnevu stranišč že osmo leto zapored razglasilo zmagovalce akcije Naj javno stranišče. Gorenjska javna stranišča se niso izkazala najbolje.