Martinovo

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 22. november 2016 / 14:20

Je že krepko po martinovem. Praznovanja so se zvrstila že vsaj ob dveh koncih tedna in tudi meni že dve nedelji ni bilo treba kuhati na račun martinovega. V Stražišču, od koder sem doma, je farni patron Martin in od nekdaj smo tedaj imeli družinsko kosilo. Včasih so bile tradicionalno na mizi polnjene telečje prsi, sedaj, ko nas je že cela horda, smo prešli na kokoš. Oče in stric sta včasih pridelovala celo lastno vino iz domačega grozdja. Iz čisto navadne izabele sta pridelovala vino in to sta počela kar nekaj let. Danes to in še drugo grozdje predelamo v sok. Ko so bili na obisku Dolenjci, so se nad našim početjem z grozdjem močno čudili, saj je predelava grozdja v kaj drugega kot v vino zanje skoraj pregrešno dejanje. Druga martinova pojedina je bila pri svakinji. Ona pripravi pravo gos, napolnjeno s kruhom in prelito z medom. Napolniti to veliko perjad še ne bi bila težava. Vsako leto jo občudujem, kako dobro jo zna razrezati. Nož in klešče, dobro pozna anatomijo živali in ve, kje prerezati perut in vse ostalo. Do sedaj se tega še nisem lotila, ker me skrbi, da bi iz lepo pečene gosi nastalo pravo skrpucalo. Jaz lahko polnim perjad le pod kožo, tako nastanejo kot žogice velika stegna in to je moje martinovo meso. Zraven sodijo seveda mlinci in rdeče zelje pa pražen krompir in še kaj. Pravzaprav sem tudi jaz pripravila eno tako martinovo pojedino že konec oktobra.

Kot sem omenila, meni spretnost priprave martinovega mesa seže do polnjenih beder, rdečega zelja (prelijem ga s kisom, da obdrži intenzivno rdečo barvo, popražen mora biti na sladkorju, zraven pa dodam jabolka). Pravzaprav mi je od martinove pojedine to zelje še najbolj všeč, potem so tu še mlinci, ki jim pravi okus da maščoba od pečenega mesa. Moja posebnost martinovega kosila pa je kostanj. Kuhanega in karameliziranega z medom bom, dokler mi bo uspelo otroke prepričati, da bodo lupili kuhan kostanj, pripravljala za več ljudi. Da pa bi to človek počel sam, bi se mi pa zdelo kot huda delovna terapija.

Tokrat smo po martinovem kosilu pri svakinji pogledali še slike z njunega potepanja po Patagoniji in Čilu. Čudovita pokrajina, ledeniki in gore, mraz, čeprav se nagiba k poletju, urejenost in zasoljene cene. Tundra, iz katere se dvigujejo visoki Andi, ledeniki, iz katerih tečejo potoki, in jezera. Ta led ima kar modrikasto barvo. In tu so živali, ptice, pingvini, res zelo lepo. Tako smo martinovo kosilo zaključili z »izobraževanjem«. Kot zdravnikom ni treba preboleti vseh bolezni, da bi razumeli bolnike in jim znali pomagati, tako tudi geografom ni treba prepotovati vsega sveta, da bi o njem lahko razlagali drugim. Slike ne lažejo, pa je vendar lastno doživetje in občutje nekaj čisto drugega kot zgodbe in slike drugih. In tako bom zopet 'najedala' Janezu, kdaj, kam, samo midva …