Točno opoldne

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / petek, 22. november 2013 / 13:56

Planinski izlet: Kopa/Poldnik/Picco di Mezzodi (2063 m) - Gora, nad katero je sonce točno opoldne. Kljub dva tisoč metrom je videti kot malček v kolosu, ki ga gledamo. Kolosej nad Belopeškimi jezeri.

Spodnje in Zgornje Mangartsko jezero ali Belopeška jezera so čudovito izhodišče za ture v visokogorje. Mangart, Vevnica, Ponce so le nekateri med njimi. Naš vrh je kljub svojim dva tisoč metrom nadmorske višine videti skoraj kot malček. Morda zato, ker je dobršen del poraščen z gozdom in rušev­jem; morda zato, ker vrhu ne posvečamo velike pozornosti, saj nam pogledi uhajajo na kamnite kolose v soseščini. Vendar, naš Pico nas bo nagradil z razgledom, ki nas bo še dolgo spremljal, in razgledom, ki nam bo pomagal narediti še kakšen plan za prihodnjo sezono.

Zapeljemo se proti Ratečam in nadaljujemo prek nekdanjega mejnega prehoda do odcepa za Belopeška jezera, kjer zavijemo levo. Čaka nas nekaj vožnje navkreber do parkirišča pri zgornjem jezeru. S parkirišča nadaljujemo po cesti skozi gozd in ji sledimo v desno, obhodimo Jezersko planino, kjer se v poletnih mesecih pasejo govedo in konji. Na koncu planine nas smerokaz usmeri po kolovozu v gozd. Začnemo se precej strmo vzpenjati, mestoma v ključih, mestoma kar precej direktno navzgor. Strmo. Pot sčasoma zavije bolj v desno in nas v prečnem vzponu pripelje na sedlo Colrotondo. Na sedlu zavijemo levo. Pot nekaj časa poteka po gozdnem grebenu, nato pa se na naši desni strani pokaže gora, ki nas danes pričakuje. Sledi strm vzpon, še prej pa je na levi strani razgledni balkonček na kolosej okoliških mogočnežev. Strm vzpon poteka čez korenine, precej je zemlje oz. blata in pot v dežju ali v mokrem mestoma nevarna za zdrs. Ko smo nad gozdno mejo, sledi melišče, ki se ga po levi strani elegantno izognemo, ob sestopu nam bo pa še kako prišel prav. Nad meliščem dosežemo izsekano ruševje, ki nas, še vedno precej strmo, pripelje pred skalno pregrado. Markirana pot nas vodi v levo prek skalne pregrade, varoval ni nobenih, treba si je pomagati s skalo in rokami. Kmalu dosežemo manjše sedelce, kjer se levo odcepi nezavarovana pot proti Bukovniku, označena kot pot za eksperte. Pogled na Bukovnik z njegovo srhljivo prepadnostjo to le potrdi. Nadaljujemo desno skozi izsekano ruševje. Do vrha je še nekaj krušljivih višinskih metrov.

Trenutno je na vrhu Kope križ, ki je skrivljen zaradi udarca strele. Gora, ki so jo starejši gorniki imenovali tudi prestol bogov, upraviči to ime zaradi fantastičnega razgleda, saj je ravno prav odmaknjena od grebena Mangartskih gora. Če pogledamo proti rodni grudi, je pred nami kolosej mogočnih orjakov; Mangart, Koritniški Mangart, Vevnica, Strug, greben veličastnih Ponc. Če pogledamo na zahod, je pred nami Kaninsko pogorje ter podoba orjaškega zmaja v obliki Montaža, ki se nadaljuje v Poliške Špike. Na severozahodu se pokažejo Karnijske Alpe, zadaj Visoke Ture pa Dobrač in greben Karavank. Razgled, ki jemlje dih in navdihuje.

Sestop s Kope poteka po poti vzpona. Previdnost je potrebna na skalni pregradi, za katero sledi pas melišča, ki omogoči hiter sestop do macesnovega gozda. Skozi gozd pa tudi previdno, saj sestopamo strmo, po poti, prepleteni s koreninami. S sedla navzdol je pot manj strma, a še vedno je treba biti previden.

Nadmorska višina: 2063 m
Višinska razlika: 1134 m
Trajanje: 4 ure in 30 minut
Zahtevnost: 4 zvezdice