Zaupanje
Zaupanje je zlata vredno, kar kdaj ugotovimo prepozno. Pridobiti nazaj ga je veliko težje, včasih se zdi, da nemogoče. Zaupanje nas spremlja na vseh področjih življenja; zaupanje, ki se ustvari v odnosu do prijatelja, zaupanje, ki ga starš položi v svojega otroka, zaupanje posameznika v sistem pa zaupanje pacienta v zdravnika ... Prav slednje izstopa v primeru dveletne deklice Neže iz Tenetiš, ki jo zdravijo v intenzivni enoti Kliničnega oddelka za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo Kirurške klinike UKC Ljubljana. V minulih dneh je njeno zgodbo skozi medije spoznala cela Slovenija. Deklica je že dokazala, da je borka, da želi živeti, kljub prvotno drugačnim napovedim zdravnikov in poteku zdravljenja. Izid tega je, da sta dekličina starša v zdravnike, ki odločajo o njenem zdravljenju, izgubila zaupanje in zahtevata drugo mnenje in nadaljevanje zdravljenja v tujini. Zelo verjetno se zdi, da se jima v zanju tudi čustveno zelo zahtevnih okoliščinah zaupanje ne bo povrnilo, kljub siceršnjemu zagotavljanju, da zdravljenje v UKC Ljubljana poteka skladno z medicinsko doktrino in sodobnimi metodami.
Ne vem sploh, zakaj so take omejitve do pridobitve drugega mnenja. Ta pravica, ki je zapisana v zakonu o pacientovih pravicah, se lahko uveljavlja samo v isti ustanovi, v kateri se pacient že zdravi. Šele če izvajalec zdravstvene storitve tega ne more zagotoviti, lahko pacient uveljavlja to pravico drugje, a še vedno v okviru mreže izvajalcev javne zdravstvene službe v naši mali Sloveniji. Si predstavljate, da iščete drugo mnenje v ustanovi, kjer vas že zdravijo in kjer so zdravniki sodelavci, vi pa ste enkrat prav tam že izgubili zaupanje? Želela bi si, da bi pravico do drugega mnenja naredili dostopnejšo. Pa saj ne bodo potem pacienti kar množično zahtevali drugega mnenja in zdravljenja v tujini. Saj uživa velika večina slovenskih zdravnikov veliko zaupanja pacientov. Ampak poznam pa vseeno nekaj primerov, nekaj teh je prišlo v javnost, kakšen tudi ne, ko pa ne razumem, da pacientu niso omogočili napotitve v tujino, seveda s priporočilom zdravstveni zavarovalnici, da to omogoči finančno. Ne nazadnje – mar je Evropska unija za nas tujina, če pa smo poučeni o tem, da meja ni, torej si predstavljam, da tudi v zdravstvu ne. Kako naj si sicer razlagam to eno veliko evropsko družino? Z naivnostjo morda?
Naj denimo stroka še tako vztraja, da je (edina) pristojna za pravilnost odločitev, ne morem mimo kitajskega pregovora, ki pravi: Ko obstaja zaupanje, ne potrebuješ dokazov. Ko zaupanja ni, noben dokaz ne zdrži.