Vsi odtenki javnega
Vlada je snedla lastno besedo in nadaljuje z varčevalnimi politikami na račun javnega dobrega. Medtem ko buldožira hišnike, vzgojiteljice, učitelje in čistilke, pa popušča izsiljevalskim zahtevam zdravniškega sindikata Fides po neomejeno visokih plačah. A početi bi morala ravno obratno.
Pojdimo po vrsti. Temeljni konflikt ne poteka med delavci v javnem in delavci v zasebnem sektorju, marveč med podrejenimi in vladajočimi ne glede na družbeni podsistem. Hierarhij izkoriščanja je namreč v javnem sektorju ravno toliko kot v gospodarstvu. Imamo privilegirane šerife in zdelane zaposlene, pri čemer je ravno zdravstvo tipičen primer te dvojnosti. Na eni strani večji del zdravništva, medicinskih sester in drugega osebja za žalostno plačilo izgoreva pod obremenitvami. Na drugi strani Fides stavka predvsem za povišico najbolje plačanim zdravnikom in ga ne zanima, če se račun izstavi ostalim zaposlenim ali bolnikom.
Drža ni presenetljiva. Vodstva zdravniških organizacij v spregi s komercialnimi zavarovalnicami negujejo privatizacijske apetite, javno zdravstvo pa bi iz pohlepa najraje kar razkosali. Aktivno blokirajo pretvorbo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v solidarno javno dajatev. Čeprav koncesije opazno nažirajo javni sistem, jih goreče podpirajo. O solidarnosti z nižjimi krogi zdravniških kolegov ni ne duha ne sluha, z drugimi delavci v zdravstvu še manj.
Stava zdravniškega vrha je kaj preprosta. Medtem ko se z javnim zdravstvom okoriščajo, mu s koncesijami in komercialnim zavarovanjem puščajo kri. To kratkoročno služi individualnemu zaslužkarstvu, dolgoročno pa pripravlja teren privatizaciji: bolj ko je javno zdravstvo sesuto, bolj so ljudje z njim nezadovoljni. In večje kot je nezadovoljstvo, boljše so možnosti, da se še tako solidarne ljudi, kot s(m)o to slovenski državljani, naplahta v privatizacijo. Z nekaj politične manipulacije, seveda.
Zdravniška stavka je del te strategije. Fides ni razredni sindikat za pravice, ampak cehovsko združenje za privilegije. Zato je vladno popuščanje zavezništvu zdravniškega in zavarovalniškega kapitalizma popolnoma zgrešeno. S Fidesom se ne pogaja. Fides se zlomi.
Istočasno se pravična zahteva javnih uslužbencev po odpravi varčevanja sooča s prezirom in trdo roko. Že lani je vlada obljubila, da se bo zategovanje pasu nadaljevalo samo v primeru dogovora z zaposlenimi, sicer bo v celoti prenehalo. No, leto dni kasneje se na svojo obljubo veselo požvižga, stališče pa utemeljuje s potrebo po krčenju javnih izdatkov. Če pomislimo, da je vladna koalicija prejšnji mesec s spremembo dohodninske lestvice dobesedno podarila 60 milijonov evrov davčnih odpustkov najbolje plačanim, hitro ugotovimo, kam pes v resnici moli taco. Kolikor manj posluha ima oblast za delavce, toliko več ga ima za zgornje razrede.
Če se vrnemo k iztočnici. Javni sektor je navznoter ravno tako razredno razdeljen, kot je razredno razdeljeno gospodarstvo. Ugodnosti in moč za zgornjo peščico, garanje in izkoriščanje za delavsko večino. Zaključki so jasni. Zoperstavimo se privilegijem, pomagajmo pravicam. Pri tem je socialni dialog izrazito omejen, saj delavska stran v njem konsistentno izgublja, kot zgovorno pričajo zadnja pogajanja med Štrukljem in Koprivnikarjem. Namesto socialnega dialoga mora izkoriščani del javnih uslužbencev poseči po strategiji razrednega boja. Kot javnost ji moramo stati ob strani, kot aktivisti pa priskočiti na pomoč.