Na naši kmetiji je vsak dobrodošel

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: Gospodarstvo / nedelja, 13. november 2016 / 13:38

Tako zatrjuje Stanislava Trebušak s hribovske kmetije v Beli pri Motniku, ena od letošnjih kandidatk za kmetico leta, in prizna, da je sila vesela obiskov. »Dela mi nikdar ni zmanjkalo,« ob našem obisku povzame svojo življenjsko zgodbo, ki je lahko navdih za mnoge, saj danes živimo povsem drugače.

Bela pri Motniku – Stanislava Trebušak ali Stanka, kot jo poznajo bližnji, se je rodila v vasici Špitalič pod Kozjakom v družini s sedemnajstimi otroki. »Ja, samo eno mamo in enega ata smo imeli, in čeprav je veliko mojih bratov in sester zaradi otroških bolezni umrlo do svojega tretjega leta starosti, je bilo v naši hiši vedno zelo pestro. Sama sem bila predzadnja po vrsti. Mene so pazile starejše sestre, sama pa sem pazila na nečake in nečakinje, saj se je eden od bratov že zgodaj poročil in družino ustvaril na domači kmetiji. Mama je potrebovala moške roke, saj nam je oče umrl, ko sem imela komaj sedem let. A veliko lačnih ust pri hiši ni lahko imeti, zato smo se otro­ci že zgodaj navadili delati – pasli smo domače krave, nabirali gobe, borovnice in arniko, zgodaj pa je bilo treba tudi od doma,« pravi in v smehu razloži, da se je zato tudi sama poročila zgodaj – še pred svojim osemnajstim letom, ko se je preselila čez hrib, v vasico Bela, k možu Janezu, kjer so prav tako imeli hribovsko kmetijo. Poročena sta že 48 let.

Dela ni nikdar zmanjkalo

Njun prvi otrok se jima je rodil mrtev, nato sta dobila še tri hčere. Kmetija je bila majhna, z nekaj glavami živine, zato si je zaslužek večala s šivanjem kravat za Svilanit. »Sredi sedemdesetih let pa sva se z možem odločila razširiti kmetijo. Zgradila sva nov hlev, kupila traktor in drugo kmetijsko mehanizacijo in precej povečala število glav živine. Najprej sva se ukvarjala z rejo bikov, potem pa sva se preusmerila v pridelavo in oddajo mleka,« pravi in doda, da dela doma ni nikoli zmanjkalo. Skrbela je za svoje otroke, kmetijo, dodaten zaslužek, ostarelo taščo in tasta … Pa vendar je ostalo časa in energije tudi za druženje in aktivnosti v domačem kraju. Mož Janez je bil dolgoletni predsednik krajevne skupnosti in motniških gasilcev, sama pa je bila aktivna v kulturnem in turističnem društvu ter v Društvu podeželskih žena Tuhinjske doline.

Znana po kruhu in špehovki

»Kmetice Tuhinjske doline in Motnika smo bile do leta 1992 združene v Aktiv kmečkih žena, kjer so bile članice izključno kmetice. Skrbele smo za predavanja, izobraževanje in druženje, da smo si vsaj s kakšnimi izleti popestrile vsakdan. Zdaj pa se nam lahko pridružijo tudi druge, zato nas je članic že okoli 150,« pravi gospa Stanka, ki je skupaj z možem že upokojena, zato si končno lahko privošči stvari, za katere prej nikdar ni bilo časa. Še vedno rada kuha – in to izredno do­bro, kot pripomni mož Janez – predvsem pa je znana po kruhu iz krušne peči in špehovki. Tudi televizijo si zdaj rada pogleda, z možem pa se vsaj enkrat letno odpravita v toplice. Tu pa so seveda še vnučki in ostali sorodniki ter drugi obiskovalci, ki so Pr' Nacet, kot se kmetiji reče po domače, vedno dobrodošli. »Naša kmetija je res kot hiša odprtih vrat in vsi so dobrodošli. Prav vsakega postrežemo, smo pač taki veseli ljudje. Še posebej pestro pa je ob nedeljah, ko se zberemo na skupnem kosilu. Takrat kar obe s hčerko poprimeva za kuhalnico,« še doda skromna gospa Stanka in zaključi z željo. »Da bi le še bilo zdravja in da bi otroci še radi hodili domov.«