Kranjčan Kristijan Pajer – v zaboju v Sveto deželo
Na Gorenjskem v deželi Kranjski (73)
Za kranjska brata Kristijana in Luka Pajerja so rekli, da sta bila zelo živahna fanta. Verjetno je bil višek njunih »potegavščin« način potovanja – seveda pa še posebej Kristijanovega – v Sveto deželo. Ker ni dobil uradnega dovoljenja, je tja potoval v zaprtem lesenem zaboju …
Na deželno predsedstvo za Kranjsko je namreč 10. novembra 1864 prišel zahtevek za izdajo potne listine Kristijanu in Luki Pajerju iz Kranja. Sveta dežela je v 19. stoletju popotnike privlačila kot dežela Kristusovega življenja in dela ter tudi zaradi svetovljanske radovednosti, ki je ravno v tem stoletju naraščala med Slovenci. Novice so že leta 1858 objavile prvi izvirni slovenski potopis, ki ga je po vrnitvi iz Palestine napisal Mihael Verne. V knjižni obliki je ta spis izšel pod naslovom Popotovanje v Sveto deželo. Do konca stoletja so mu sledili številni popotniki, ki so svoja doživetja objavljali v slovenskem in nemškem časopisju ali v samostojnih publikacijah. Skrivnostna oddaljena dežela je seveda zanimala tudi mlada Kranjčana.
Kranjčan Kristijan Pajer leta 1860 ni imel težav, ko je odšel v slovenski misijon v Kartum v Afriki. Štiri mesece je kot služabnik preživel na misijonski postaji Selal, kjer je zbolel, in se nato prek Aleksandrije hitro vrnil domov. Pred tem je na kratko obiskal tudi Palestino. Štiri leta kasneje se je znašel med prošnjami za izdajo potnega lista na deželnem predsedstvu za Kranjsko tudi zahtevek okrajnega urada v Kranju za izdajo potne listine Kristijanu in Luki Pajerju iz Kranja. Takrat je Kristijan Pajer že znal fotografirati. Njegov odhod pa je bil poln avantur v duhu pustolovskih zgodb 19. stoletja. Ker potnega dovoljenja ni dobil, ker še ni odslužil vojaškega roka, si je dal v Ljubljani izdelati velik zaboj z izgovorom, da ga potrebuje za fotografsko temnico. Priredil ga je kot skrivališče za sedečega človeka, z majhnimi luknjicami za svež zrak.
Za pot si je oskrbel suhih hrušk, brinjevca, v Trstu pa še vode in pečenega mesa. Za vkrcanje na parnik s kolesi s pomenljivim imenom Neptun ga je prijavil kot zaboj za mizarsko orodje. Zlezel je v zaboj, ki sta ga »fakina«, to je nosača, prenesla na ladjo. V njem je dva dni in dve noči preživljal mučno ladijsko vožnjo od Trsta do Aleksandrije v Egiptu.
V Aleksandriji si je z Dunaja naročil fotografsko opremo in našel pomočnika. Najprej je fotografiral v Egiptu in nato v Palestini. Slike z Orienta so bile v Evropi cenjene in po mnenju dr. Frančiška Lampeta, ki je v Domu in svetu leta 1894 popisal Pajerjeve avanture, je bil Kristijan Pajer med prvimi, če ne celo prvi, ki so v Evropo prinesli fotografije iz Svete dežele. Slikal je z mokrimi ploščami velikega formata, za kar je potreboval številne kemikalije, ki jih je moral nositi s seboj. Zbirko orientalskih fotografij je poslal tudi na Dunaj cesarju, ki ga je za to pozornost tudi nagradil. Kasneje se je Pajer naselil v Ljubljani, kjer je prodajal fotografije iz Svete dežele.
Zanimivi Gorenjci tedna iz dežele Kranjske:
V Podbrezjah se je 9. 11. 1827 rodil učitelj, pisec učbenikov Andrej Praprotnik. Bil je organizator učiteljstva, zagovornik slovenske šole.
V Dvorjah pri Cerkljah se je 9. 11. 1835 rodil slovenski skladatelj Davorin Jenko.
V Svetem Gregorju pri Ribnici se je 11. 11. 1868 rodila politična aktivistka Cilka Krek. Bila je sodelavka brata Janeza Evangelista Kreka, članica in tudi predsednica Katoliške narodne stranke.