Romanje okrepi telo in osveži duha

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / sreda, 9. november 2016 / 09:56

Vladimir Žumer, upokojeni zgodovinar, in Miran Zadnikar, župan občine Preddvor, sta letošnjo jesen romala v Rim. Tja sta se peš podala 16. septembra, Vlado z Zgornje Bele, Miran iz Preddvora, nato pa v tridesetih dneh dosegla svoj 850 kilometrov oddaljeni cilj, kjer jima je urad za romarje izdal potrdilo o romanju k svetemu Petru.

Oba moža imata za seboj že več romarskih izkušenj: Vlado je prvič peš romal v Santiago de Compostella leta 2008, Miran dve leti kasneje, Vlado je bil doslej že petnajstkrat na različnih poteh v to Jakobovo romarsko mesto, Miran je romal tudi v druge kraje, ki veljajo za svete. Tudi zamisel o Rimu je njegova. Pot k svetemu Petru si je zamislil že prvo leto, ko je opravil znameniti Camino. Letos je zasledil, da v Sloveniji nekdo sestavlja skupino za romarsko pot v Rim, vendar je bilo načrtovanih 45 dni zanj preveč. »Nato sem povedal Vladu, da razmišljam o romarski poti v Rim. Oči so se mu zasvetile in začel je sestavljati etape,« je povedal Miran Zadnikar. Vlado je za­stavil okvirni program romanja z 39 etapami, od tega 17 slovenskimi. V Ravenni bi se priključila nemški poti do Rima, od koder je še 22 nemških etap. Pot bi ju iz Slovenije (Preddvor–Škofja Loka–Žiri–Godovič–Ajdovščina–Mirenski grad) vodila skozi italijanske pokrajine Veneto, Emilija Romana, Toskana, Umbria in Lazio do Rima. Vmes je bila tudi planinska pot čez Apenine. »Če bova v formi, če bo lepo vreme in če bo Bog dal zdravja, bova prehodila pot tudi nekaj dni prej,« je v načrt poti zapisal Vlado Žumer. Vse te želje so se izpolnile, na poti sta ubirala tudi bližnjice in si v Benetkah z vožnjo z vaporetom čez zaliv prihranila 120 kilometrov pešačenja po Padski nižini. Rim sta tako dosegla v 30 dneh. Pred koncem sta dohitela in prehitela tudi skupino desetih slovenskih romarjev, ki so devet dni pred njima krenili na pot iz Ljubljane.

Pot in cilj

Vlado in Miran sta hodila z nahrbtnikoma, težkima 12 in 14 kilogramov, vsak dan od 20 do 30 kilometrov. Hodila sta nekaj deset metrov narazen, starejši Vlado spredaj, da je »narekoval tempo«, Miran s pohodnima palicama za njim, družila in pomenkovala sta se ob občasnih postankih in seveda zvečer, ko sta si poiskala prenočišče. Ta je bilo po Vladovih besedah v tem jesenskem času že težko dobiti. Kampi so bili zaprti, tako jima je ostalo prenočevanje v skromnejših hotelih, gostiščih, na kmečkem turizmu, pa tudi v župniščih in samostanih. »Imela sva priporočilo patra dr. Metoda Benedika iz kapucinskega samostana v Celju, ki v italijanščini sporoča, naj nama, romarjema, omogočijo prenočišča. Toda izkoristila sva ga pretežno na slovenskem delu poti,« je dejal Vlado Žumer in poudaril, da sta bila povsod lepo sprejeta. Že prvo prenočevanje pri kapucinih v Škofji Loki, kjer je bil pater Benedik v preteklosti predstojnik, je bilo lepo doživetje. Sedanji predstojnik Jožko Smukavec jima je razkazal samostan z dragoceno kapucinsko knjižnico, kjer hranijo tudi izvirnik Škofjeloškega pasijona. Zlasti za Vlada, ki je bil v preteklosti zaposlen v Arhivu Slovenije in tudi njegov direktor, je bila izkušnja, ko ti v ogled ponudijo rokopis pasijona s priloženimi belimi rokavicami, še posebej zanimiva.

Romanje je predvsem neskončna hoja. Toda sogovornika pravita, da ti dan s hojo hitro mineva, da ni utrudljiva, in ko se je že treba ustaviti, sploh ne veš, da si prehodil toliko kilometrov. Nikoli nista komaj čakala, da prideta na cilj, razen zadnjega dne. Med hojo razmišljaš o sebi, o odnosih z drugimi, delaš življenjski obračun s preteklostjo in tehtaš, kaj boš v prihodnosti, moliš, misli pa ti tudi povsem odplavajo, si blizu meditaciji. Vztrajna hoja proti cilju okrepi voljo, znebiš se stresov, okrepiš telo in osvežiš duha, pravita prekaljena romarja. Ko pa primerjata hojo v Rim z romanjem po Jakobovi poti v Compostello, se tehtnica nagne v prid slednje. Tam namreč srečuješ veliko romarjev, srečanja z njimi sta tokrat pogrešala ob večerih, ko sta v hotelih prenočevala sama. Tudi poti po Caminu so prijaznejše, proti Rimu pa sta hodila pretežno po asfaltiranih cestah, kjer je bilo veliko prometa in sta morala biti zaradi varnosti zelo pozorna. Ceste so tudi slabo vzdrževane, grmovje raste na cesto in za hojo ob njej imaš zelo malo prostora. Na zasebna zemljišča ne smeš zaiti, saj so vsepovsod napisi »privat«, znaki s hudimi psi ali celo narisanim orožjem. (Ne)urejenost cest in okolice je pritegnila zlasti Miranovo (poklicno) pozornost: ob cestah, predvsem pred in za mesti, je ogromno smeti, veliko je povoženih živali, ki jih ne odstranjujejo. V tem pogledu je v primerjavi z Italijo Slovenija prava Švica, pravita sogovornika. Ljudje pa so prijazni in pripravljeni marsikaj povedati in pokazati pot, čeprav se moraš z njimi sporazumevati pretežno v njihovem jeziku. Romanje je tudi priložnost za opazovanje in spoznavanje novih krajev in ta spoznanja med hojo so morda celo dragocenejša od doseženega končnega cilja.

Sprejem pri kardinalu Rodetu

Tega sta dosegla 15. oktobra, ko sta se v Vatikanu znašla v nepregledni množici romarjev z vsega sveta. Ogledom sta se tokrat odpovedala, saj sta papeško mesto oba že obiskala in si ogledala njegove znamenitosti. Ko sta bila že na poti iz Vatikana proti železniški postaji, od koder naj bi se vrnila domov, pa ju je presenetil klic s povabilom na sprejem h kardinalu Francu Rodetu. Poklical ju je njegov tajnik Matej Pavlič (doma s Primskovega), česar pa najprej nista ravno verjela. Miran je razmišljal, da ga želi potegniti za nos kateri od prijateljev od doma. Vendar ni bila potegavščina, pri kardinalu sta bila toplo sprejeta in v prijetnem pomenku s cerkvenim dostojanstvenikom sta se zadržala polno uro. Vrnila sta se s podpisom kardinala Rodeta poleg vatikanskega žiga v svojih romarskih potnih listih.

Imata nemara po poti v Rim že nove romarske načrte? Miran še ne, Vlado pa že načrtuje novo (700-kilometrsko) etapo s ciljem v Santiagu de Compostelli, kamor naj bi se napotil iz Avile.