Planica leto dni pozneje

V začetku prihodnjega meseca bo minilo leto dni od odprtja Nordijskega centra Planica, za katerega sta država in Evropska unija namenili kar štirideset milijonov evrov. Z direktorjem Jelkom Grosom smo se pogovarjali o izkušnjah, ki so si jih nabrali v tem prelomnem obdobju, pa tudi o izzivih, ki jih Planica ponuja za prihodnost.

Gospod Gros, ali po letu dni od odprtja Nordijskega centra že kaj lažje dihate?

»Ne, prav nič. Nikoli ne dihaš lažje, vedno imaš pred seboj še veliko nalog, ki jih je treba opraviti. Tu je vse novo, na svetu ni centra, podobnega našemu, kamor bi se šel lahko učit ... Planica je unikat, vsak dan te preseneti nekaj novega. Niti ne vemo natančno, koliko ljudi bi bilo optimalno zaposliti; imamo ocene, a končna številka se bo, računam, izkazala čez tri, štiri leta.«

Glavne stvari pa vendarle tečejo tako, kot ste načrtovali?

»Seveda, po enem letu vemo, da je center zares tisto, kar smo si predstavljali, da bo. Prihodki prihajajo natančno od tistih skupin, ki smo jih načrtovali. In ne nazadnje: če ti ves svet zavida, veš, da si vsaj pet let, če ne deset, pred drugimi. To je tisto, kar predstavlja olajšanje. Manj dela pa ni, še vedno nam zmanjkuje časa, da bi naredili popolnoma vse, kar bi morali.«

Modeli delovanja nordijskega centra so bili natančno izdelani že dolgo pred odprtjem, pa vendar, kaj je v tem letu predstavljalo največje presenečenje?

»Težko rečem, da se nam je zgodilo kaj, kar nas je presenetilo v negativnem smislu. V pozitivnem pa so eno največjih presenečenj gotovo obiskovalci, ki prihajajo v času, ki smo ga do sedaj imeli za mrtvo sezono. To so tako imenovane avtobusne skupine, ki prihajajo točno takrat, ko si najbolj želimo: do poletnih počitnic in nato spet s prvim septembrom. Nismo pričakovali, da jih bo toliko, vsak dan od pet do deset avtobusov. Kalkulacije smo delali na sto tisoč obiskovalcev letno, zdaj kaže, da jih bo skupaj v prvem letu krepko čez dvesto tisoč.«

Koliko je od tega športnikov, ki pridejo na treninge?

»Če njihovo število primerjam z dvesto tisoč, je številka, ki pade na športnike, videti majhna. Pa naj rečem takole: na skakalnicah imamo 13 tisoč enot za trening, računam, da bo število letos naraslo na 15 tisoč. Tekaška zgodba gre nekoliko počasneje, a tudi tam se dogaja. Slavna finska tekačica Saarinenova nam je pred kratkim na družbenih omrežjih naredila gromozansko uslugo: ko je bila v začetku septembra skupaj z drugimi finskimi tekači tu na treningu, je na Facebooku zapisala, da je odkrila nov raj za smučarske teke. Pa niti najlepšega vremena ni imela! To je reklama, ki je ni mogoče plačati. Finci so takoj, ko so zaključili trening, rezervirali isti termin za prihodnje leto.«

Od kod še prihajajo športniki?

»Z različnih koncev. Tekači nam trenutno predstavljajo največji izziv, med njimi je od tujcev največ Italijanov. Gimnazija iz Trbiža je na primer tu redno dvakrat tedensko, tako na snegu kot na rolkarski progi. Pri skokih je drugače, na tem področju imamo osemdesetletno tradicijo. Slovenski skakalci z dobrimi rezultati nam dajejo najboljše reference.«

Kaj pa komercialna uporaba tekaške proge za rekreativce?

»Premajhna je, ljudje še ne zaupajo. Sneg na progo damo marca, direktno z letalnice. Takoj po tekmi ga zvozimo na kup, v garažo, počakamo, da se odteče, in ga nato za tek upravljamo do takrat, ko zunaj lahko zasnežimo prve kilometre tekaške proge. Na tem področju imamo letos še izgubo; na dan bi morali na tekaških progah zaslužiti povprečno 240 evrov, če bi hoteli, da se preživijo same po sebi. A je z vidika atraktivnosti za obiskovalce to tako pomembno, da si izgubo lahko privoščimo. Ljudje, ki pridejo, vidijo, da imajo celo pozimi malokrat priložnost teči na tako zelo kvalitetnem snegu, kot je ta, ki ga imamo v Planici poleti.«

Katera dejavnost pa trenutno Planici prinaša največ denarja?

»Ogledi, prav gotovo. Sledi spust po jeklenici, a tam imamo omejitve, saj na dan po njej ne moremo spustiti več kot 250 ljudi. Zdaj računamo tudi na vetrovnik, a ta ni za vsakogar. Je malce dražji, poleg tega pa človek potrebuje še več motoričnih spretnosti, da si ga lahko privošči. Sicer pa želimo, da vsak, ki je kupil vstopnico za vetrovnik, vsaj v eni od sekvenc tudi poleti. V vetrovnik gre tako trikrat za minuto in pol; ugotovili smo, da je to bistveno bolje kot enkraten vstop. Ko greš namreč v vetrovnik prvič, te je prav gotovo malo strah, vmes potrebuješ premor, nekaj časa, da se sprostiš, in nato z vsakim vstopom bolj uživaš.«

Pred časom se je v medijih poudarjalo, da ste za dobavo električne energije izbrali dobavitelja v hrvaški lasti.

»Za dobavitelja se nismo odločili mi, temveč trg. Zavezani smo zakonu o javnih naročilih, po katerem moramo trg preveriti z javnim razpisom, vrednost pogodbe je namreč več kot sto tisoč evrov letno. Postopki so jasni. Očitno ponudniki tekmujejo med sabo, kar nekaterim omogoča nižje cene.«

In hrana v Planici? So obiskovalci še vedno lačni?

»Prepričan sem, da ne (smeh). Naredili smo poskus in začeli prodajati tudi sendviče. V enem mesecu so na en kupljen sendvič štirje ostali v hladilniku. Večina ljudi, ki pride sem, je opremljenih tako, kot da gredo v naravo, kar vključuje tudi to, da prinesejo hrano s seboj. In nam se ne zdi nič narobe, če nekdo pride sem, sede za mizo in iz nahrbtnika vzame svojo malico. Za tiste, ki bi vseeno potrebovali tudi hrano, je tovrstna ponudba ob koncih tedna in med počitnicami na voljo v Kavki, ob predhodni najavi pa vsak dan v hotelu Dom Planica, ki je le dvesto metrov zračne črte oddaljen od osrednjega objekta.«

Kaj za Planico, kakršna je danes, pomenijo velike prireditve?

»Z gospodarskega vidika je to, kar se vse leto dogaja v Planici, dobra reklama za tisto, kar se bo zgodilo marca, in tisto, kar se zgodi marca, je odlična reklama za to, kar se pri nas dogaja vse leto. Ve se, da je Planica destinacija, kamor gre nekdo rad in kamor večkrat pride. Zato v Planici nimamo t. i. all inclusive vstopnice. Želimo namreč, da ljudje uživajo po kapljicah, gredo enkrat s sedežnico na vrh, drugič na zip line, tretjič samo parkirajo in se odpravijo naprej v Tamar, četrtič na Ciprnik, petič v vetrovnik, desetič na tek. In jim nikoli ni žal, da so prišli. Poleg tega bi vstopnica, ki bi vključevala vse aktivnosti, stala okoli sto evrov. Koliko ljudi je pa pripravljenih za konec tedna za eno osebo odšteti toliko denarja, sploh če se v Planico odpravi vsa družina?«

Slovence v zadnjih letih v Planico vlečejo vrhunski dosežki naših skakalcev. Bo obiskovalcev manj, ko ne bo več toliko oboževalcev Petra Prevca in drugih?

»Kakšen delež obiska gre pripisati lanskoletni skakalni evforiji, je težko oceniti. Prepričan sem, da se ne bi zbralo 130 tisoč ljudi skupaj, če ne bi bilo slovenskih uspehov. A vendarle je več kot osemdesetletna tradicija Planice in atraktivnost smučarskih poletov zagotovilo, da se tu na tekmi ne more zgoditi, da bi delili brezplačne vstopnice zato, da bi imel obiskovalce. Seveda število navijačev niha, a Planica je vendarle od zmeraj slovenski praznik, ki ni odvisen le od uspeha slovenskih skakalcev. Zato se krize slovenskih skakalcev ne bojimo – pa saj ne bo prišla!«

Bi klimatske spremembe lahko vplivale na obiskanost?

»Računam, da smo še vedno v okolju, ki vsako zimo ustvarja temperature pod lediščem. Je pa seveda treba biti pripravljen, da takrat, ko imaš pogoje, zagotoviš sneg. Tu imamo raj za proizvodnjo snega. Z Jalovca vsak večer potegne mrzel veter po dolini. Ob jasnih nočeh je vsaj minus štiri stopinje, tudi manj. Na tem pišu sredi doline proizvajamo sneg, ki ga vozimo na hrib letalnice. Lani smo imeli le 12 dni možnost za delanje snega na strmini, vse drugo je bilo narejeno v dolini. To je čarobna mikroklima Planice. Pa tudi če se vse spremeni: tehnologija napreduje, skakalci so že v veliki meri na plastiki, tako da skakalni šport ne bo izumrl, tekači pa tudi lahko preidejo na kakšno drugo obliko. Pripravljeni smo tudi na zelene zime.«

Kdaj bo letos Planica bela?

»Pri minus štirih stopinjah Celzija začnemo s proizvodnjo snega. Počakali bomo na konec krompirjevih počitnic, nato pa zaprli skakalnice. Naši skakalci se bodo preusmerili v Kranj, kjer v tem času odpirajo ledeno smučino. Mi, kot že rečeno, začnemo najprej z zasneževanjem skakalnic, sledi tekaška proga. Ko bomo na njej imeli za kilometer snega, bomo tja odpeljali še tistega iz dvorane.«