Vzgojil je edinstvene primerke papig

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: Zanimivosti / sobota, 5. november 2016 / 11:03

Gojitelju papig iz Cerkelj Alojzu Ostermanu je uspelo, kar ni še nikomur na svetu. Vzgojil je štiri barvne mutacije bradatih aleksandrov iz naravne barve.

Češnjevek – Prvo ptico je Alojz Osterman dobil še kot desetletni otrok. »Družinski prijatelji iz Italije so mi za božič podarili kanarčka. Od takrat so ptice vedno pri naši hiši,« pravi Alojz iz Češnjevka pri Cerkljah. Pred leti je imel v voljerah (preletalnicah za ptice) okoli tisoč dvesto ptic, a tudi danes jih našteje kakšnih tristo. Z gojenjem ptic ima že precej uspehov. Leta 1996 je postal prvi, ki je v Sloveniji vzgojil veliko papigo Eclectus r. salamonensis – iz para, ki ga je pridobil iz divjine. Menda se še danes prodaja veliko njunih potomcev. »Par sem dobil iz Salomonovih otokov in je bil navajen tamkajšnje klime, zato sem moral avgusta, ko je deževalo, zakuriti centralno, da sem lahko vzdrževal temperaturo 30 stopinj. Danes so se njuni potomci tako prilagodili, da lahko brez težav preživijo tudi na precej nižji temperaturi,« razlaga Osterman, ki je v naslednjem letu kot prvi razmnožil še are, kakaduje, amazonke in lorije.

Papiga dražja od sužnja

Skoraj celo življenje je posvetil vzgoji eksotičnih ptic, zadnjih dve desetletji pa še posebno pozornost namenja vzgoji barvnih mutacij aleksandrov. S parjenjem mu je uspelo vzgojiti štiri nove barvne mutacije ptice, ki barvno odstopajo od naravnih barv te vrste in drugih znanih mutacij, kar menda ni uspelo še nikomur. »To so sanje vsakega gojitelja, a le redkim se uresničijo,« pravi Osterman, ki ponosa ne skriva. »Kličejo me gojitelji z vsega sveta, tudi tuji novinarji. Verjetno bom prihodnje leto najbolj znana osebnost pri nas,« se zasmeji.

Aleksandre najdemo v Južni Aziji in Severni Afriki. Ime so dobile po vojskovodji Aleksandru Velikem, ki jih je v Evropo pripeljal iz Pandžaba, regije, ki se razteza med Pakistanom in Indijo. Nekoč so veljale za redko posest, ki so si jo lahko privoščili le izbranci. Ena papiga te vrste je stala več kot starogrški suženj. V več kot dvatisočletni zgodovini gojenja te vrste, so milijoni gojiteljev uspeli vzgojiti le kakšnih deset mutacij, čeprav so po drugi svetovni vojni papige začeli gojiti v domala vseh državah sveta. Tudi to priča o tem, kako velik je dosežek Ostermana, ki je v zbirko prispeval kar štiri nove mutacije, vzgojene iz naravne barve. »Mutacija je genska napaka. Določene so zaželene, recimo privlačne barve perja, druge pa ne, denimo invalidnost ali druge genske okvare,« razlaga sogovornik, ki mutacij aleksandrov zaradi varnosti ne hrani na domačem naslovu na Češnjevku.

»Ko sem ptice pokazal velikim gojiteljem iz tujine, so najprej vprašali, katere vrste sem križal. A mutacije so vzgojene iz ene vrste papig divjih barv. Križanci nimajo mesta v mojih voljerah, saj jih tudi v naravi ni,« pravi Osterman, ki se zaveda, da bo barvo tri leta starih papig treba še gensko utrditi. »Ptice je treba ustrezno pariti, in če je sreča, se barva utrdi v genskem zapisu in prehaja na generacije potomcev. Za to pa je treba imeti veliko znanja, dobrih in zdravih ptic, predvsem pa zvrhano mero potrpljenja.«

Tudi narava proizvaja mutacije

Človek skozi vso zgodovino vpliva na naravo, goji živali in rastline ter jih med seboj križa in ustvarja nove vrste. Pasme psov, konj, krav, perutnine in drugih živali so le najočitnejši primeri mutacij v obliki ali barvi, ki jih je ustvaril človek. Zato je Osterman prepričan, da njegovo početje ne pomeni igranja z naravo. »Narava tudi sama proizvaja mutacije. V jati amazonk leti ena rumena, med črnimi kakaduji se najde kakšen, ki je rumene barve. Narava sicer sama v procesu parjenja poskrbi, da takšne genske napake ne prehajajo na naslednje generacije. A ptice v mojih voljerah že več deset generacij ne živijo v naravi in v marsičem niso več del nje. Poleg tega poskušam vzgojiti le mutacije, ki bi lahko nastale tudi v naravi. Papig nikoli ne križam, ker se tudi v naravi, z redkimi izjemami, nikoli ne križajo med seboj,« pravi Osterman.

Tako kot velja za vse redke stvari na svetu, so tudi zbiralci in ljubitelji ptic pripravljeni precej denarja odšteti za redke mutacije ptic. A o tem, koliko bi lahko iztržil za svoje aleksandre, Osterman še ne govori. »Ptice niso naprodaj in tudi nekaj časa ne bodo. Treba je vzgojiti več primerkov, preden greš v prodajo. A pot do tja je še dolga,« zaključi Alojz Osterman.