Naš čustveni svet

V naslednjih nekaj prispevkih bomo na kratko in sistematično pisali o posameznih čustvih in o čustvenem razvoju posameznika. Zakaj? Ne glede na to, kateri poklic opravljamo, ali smo doma, v službi ali v Ameriki, vedno nosimo s seboj vsak svoj notranji svet, ki pa ga najbolj močno zaznamujejo naša čustva. Če jih znamo dobro upravljati, sprejeti, predrugačiti, jih pravočasno okrepiti kot tudi pravočasno zmanjšati, pravimo, da znamo svoja čustva regulirati. Konkretno to pomeni, da nas strah ne ohromi in smo sposobni za delo, da prepoznavamo svoj sram in ne delamo sramotnih dejanj, da se zavedamo, da je jeza le čustvo in da smo sami odgovorni za odzive na jezo, da se upamo razjeziti, ko se nam dogajajo krivice, da imamo svoje potrebe in želje, da ne dovolimo, da nas drugi ponižujejo, da si upamo nadrejenemu dostojanstveno reči ne, da v času izgube najdražjih sprejmemo svojo žalost in dopustimo, da nas kdo potolaži, da z zdravim sramom in gnusom obvarujemo lastno telo pred zlorabami v spolnosti … Zdrava in dobra čustvena regulacija nam da t. i. čustveno stabilnost. Ta pa nam omogoča, da v skrajno čustveno napetih situacijah (npr. izguba službe, smrt zakonca, močni zakonski konflikti, jezni, celo besni izbruhi najstnikov, veliko veselje ob npr. zadetku na loteriji) odreagiramo umirjeno in z razumom. To pomeni, da mi obvladujemo čustva, in ne ona nas. V čustveni stabilnosti lažje uporabljamo razum in smo tako bolj ustvarjalni. Hkrati pa se nam ob zavedanju čustvenega sveta lažje razvija intuicija, ki je tiha povezava z duhovnim svetom.

Še drugače zapisano: Visoka čustvena stabilnost oziroma zavedanje tega, kar se dogaja v moji notranjosti, je zelo pomemben dejavnik moje sreče, zadovoljstva in tudi pozitivno vpliva na mojo samopodobo. Ljudje, ki poznajo in si upajo govoriti o svojem notranjem svetu, imajo boljše mentalno in fizično zdravje, imajo manj srčno-žilnih obolenj. Samo zaradi nas samih in svoje lastne sreče se je smiselno ukvarjati s svojim notranjim svetom.

Naši predniki se niso mogli pretirano posvečati čustvenemu razvoju. Veliko so imeli opraviti, da so preživeli in da so imeli kaj dati v lonec. Danes je drugače. Ljudje smo vedno bolj zahtevni. V zakonu želimo biti srečni, želimo in zahtevamo, da nas nekdo sliši, nismo več pripravljeni biti skupaj le zaradi ekonomskega preživetja. In prav je, da smo zahtevni, saj si na ta način povečujemo možnosti za bolj srečno življenje. Prav je, da ozavestimo, da nam pripada sreča, in ne le trpljenje. Nimamo samo težkih čutenj. Imamo tudi pozitivna čustva – veselje, zadovoljstvo, radost, ljubezen, vera, zaupanje, ponos, naklonjenost, sočutje, zanimanje za lepoto in za sočloveka, s katerim sva si lahko v oporo. Tam je naš dom.