Premisleki o književnosti in jeziku

»Šalamun je slovenski pesnik, ki ga je njegova planetarna pustolovščina pripeljala na rob globalizacijske potopitve. Nekje tam na začetku sedemdesetih let je zapisal: 'Velika stiska, ker začenjam sanjati svoje otroštvo v angleščini, čutim, da je napaden bistven živec moje poezije. Grem k Czeslawu Miloszu v Berkeley v Kaliforniji na posvet in pogovor ter ugotovim, da ni pesnika 20. stoletja, ki bi po petindvajsetem letu spremenil jezik in kaj pomenil. Odločim se za slovenščino in s tem za povratek.' Stiska je prihajala tudi še pozneje. Pesem Imperializem mi trga glavo iz zbirke Arena (1973) priča, kako se znajde v silovitem notranjem objemu tujega jezika. Lingua franca mu jemlje in trga dušo v novo svobodo. Ta stiska pa mu nenadoma prikliče 'molitev, da ne ugasne slovenski jezik'. / Treba je videti Šalamuna tudi s te strani. V svoji razprtosti njegov jezik v resnici strašno gara. To je avtor, ki je pesniško predelal izredno količino slovenskega jezika. Brez statistike lahko vnaprej rečemo, da med našimi pesniki ni nobenega, ki bi bil slovarsko tako razprostrt. Inventar uporabljenih besed je osupljiv, od tako imenovanih najvišjih do najbolj spodnjih. Od najbolj svetega do čisto profanega, vse to, kar smo. V resnici se Šalamun ni utrudil svojega plemena in ne izselil. Ostal mu je do kraja zvest. Samo opogumil ga je. Tudi pri jeziku se je držal svojega globinskega načela: 'Bog ne utripa z nobenimi plašnicami.'« (Str. 109)

Tako je Boris Paternu počastil spomin na pokojnega Tomaža Šalamuna. Naš akademik pa je 5. junija dopolnil 90 let. Zakaj »naš«? »Po starših je Gorenjec. Oče je bil rojen na Kuplenku nad Bledom, mati pa v Mostah pri Žirovnici in je iz Čopovega rodu. Kot uradnik je oče služboval v različnih slovenskih krajih, tako da se je Boris Paternu v Predgradu blizu Črnomlja rodil po naključju. Leta 1941, ko je bil star petnajst let, se je s starši preselil v Kranj. Tu je preživel najbolj burna, celo nora in hudomušna mladostna doživetja, zato je s tem mestom nekako čustveno povezan. Pravzaprav je z eno nogo ostal v Kranju in je, denimo, leta 1999 organiziral odmevni mednarodni simpozij o Francetu Prešernu …« (Vir: Gorenjci.si) Kar želim tu še posebej poudariti, je neverjetna intelektualna svežina, s katero naš profesor obravnava vprašanja iz naslova knjige. Kocbek, Pahor, Handke, Vladimir Kavčič … in spet Prešeren. Pa vprašanja jezika, od rezijanščine do slovenščine ne univerzi. Res priporočam!