Alkohol, goveja muzika in odklopi

Le kam drvi ta svet?, 1. del

Iz dneva v dan se bolj zavedam, kako slabo se poznamo med seboj. To ponavljam kar naprej. Na drugih opazimo zgolj kuliso, celofan, če hočete. Da bi bili radovedni in pokukali, kaj se skriva pod krinko, ne, tega pa ne storimo. Na srečo zgodbe iz Usod sprožijo več novih in tistih, ki bi se radi izpovedali, ne zmanjka. Takšnih, povezanih z alkoholom, nasiljem, tudi verskim fanatizmom je prav tako, žal, preveč. Ali celo vedno več.

Sabina je že dolgo zbirala pogum, da bi spregovorila o sebi, svoji družini, življenju, ki ni bilo postlano z rožicami. Njena mama je bila, kakšna ironija, poslovno zelo uspešna ženska, a za službo in vsakodnevne obveznosti zaradi alkohola s časom ni imela več ne časa ne interesa. Bila je znana po tem, da je po principu 'od vrat do vrat' znala prodati domala vse. Ko je, na primer, prodajala sesalnike za prah in ga je prodala osebam, ki ga sploh niso potrebovale, je bila še posebej pohvaljena.

»A toliko trezna, da bi se lahko držala službe več mesecev ali vsaj kakšno leto, je bila malokrat. Živeli smo pri dedu, maminem očetu, ki je bil pri šestdesetih letih popolnoma senilen. Že pri petih letih je bila moja naloga, da ga imam na očeh. To je bilo zelo težko, saj se je znal izmuzniti iz hiše, ne da bi to sploh kdo opazil. Dokler ni prišel iz šole brat, sem ga po vasi lovila in iskala sama, potem mi je pomagal še on. Iz zgodnje mladosti se spominjam zlasti brez števila veder, ob katera smo se spotikali po vsej hiši. Ded je imel svojega v sobi za veliko in malo potrebo. Tega sem morala večkrat na dan, drobcena, kot sem bila, odnašati na stranišče in ga izprazniti. Vedra pa so služila tudi obiskovalcem. Medtem ko so pili in kartali, so vsebino želodca pogosto 'izpustili' kar v ta vedra. V naši hiši je neznosno smrdelo po izločkih. Z bratom sva smrdela tudi zaradi umazanije, ki se je nabirala na najini koži. Ker pa je osnovno šolo, kamor sva hodila, obiskovalo tudi več romskih otrok, najine drugačnosti ni nihče opazil. Četudi jo je, se je verjetno zdela učiteljem nekaj samo po sebi umevnega. Tudi to, da sva bila pogosto polna podplutb zaradi udarcev …« se spominja Sabina.

V hiši se je tudi veliko preklinjalo, zmerjalo in kričalo. Pod bližnjimi drevesi so stali sodi, ki so bili polni steklenic. Kadar je mami zmanjkalo denarja, pa se ji ni ljubilo prodajati od hiše do hiše, je Sabino poslala v trgovino z vrečko steklenic, da jih je zamenjala za gotovino.

»Obiskovala sem že peti ali šesti razred, ko mi je končno padlo na pamet, zakaj se je ata vsake toliko časa zaprl v klet in to za več dni. S seboj je vzel le 'rakijo', vedro in nič drugega. Za zaprtimi vrati je tulil kot žival, a se mu je mama, ki ga je občasno 'kontrolirala' z vrha stopnic, le smejala. To je storil vsakokrat, ko je mama za kakšen dan izginila v bolnišnico, kjer so ji naredili splav. Dogajalo se je tudi večkrat na leto. Mislim, da se je ata zavedal, da splavljeni otrok ni bil zmeraj njegov. Po kartanju, ko se je ogromno pilo, so nekateri, ne pa vsi, obležali mrtvo pijani. In tisti, ki je bil še kolikor toliko pri sebi, se je pač spravil na mamo …«

Sabina mi ni dovolila, da bi najin pogovor snemala. Vsakič, ko sem malce nejeverno dvignila pogled in jo začudeno pogledala, je prizadeto povzdignila glas, češ »če mi ne verjameš, pa grem«. Skuhala sem kapučino, in čeprav ne pije kave, je vmes, za malo oddiha, obema dobro del.

»Z bratom sva bila zelo povezana. Nikamor nisva šla drug brez drugega. Pa to ni bila toliko bratska ljubezen kot nekakšen skupni nagon po preživetju. V dvoje sva bila močnejša, kajti pogosto sva se morala braniti pred vsiljivci – ne le na ulici, tudi doma. Najhujše more sva preživljala ponoči. Na srečo, žal mi je, da moram tako reči, je ded v času odraščanja umrl. Bila sva rešena vsaj skrbi zanj. Utonil je v mlakuži, v kateri je bilo komaj kaj vode. Z bratom sva se preselila v njegovo sobo. Počedila in pospravila sva jo sama, brez tuje pomoči. Celo stene sva prebelila! Brat je slišal, da v bližnjih toplicah menjajo po sobah pod. Sedla sva na avtobus in se odpeljala tja. Veliko balo so ravno nakladali na tovornjak, da bi jo odpeljali na odpad. Lepo sva prosila šoferja, naj tega ne naredi. Ko je videl, da misliva resno, je naju vprašal, od kod sva doma. Prisedla sva k njemu v kabino, z veseljem je nama naredil uslugo! Težak omot pa sva potem morala prenesti še več kot sedem kilometrov do doma! A se je splačalo. Šofer je nama povedal, kje lahko dobiva še mizo, obrabljeno posteljnino, nočne omarice. Še danes sem mu neizmerno hvaležna, da je naslednjič marsikaj uporabnega pripeljal celo do vhodnih vrat. Že v dobrem tednu je bila najina soba kot iz škatlice. Le vedro sva morala obdržati, saj je bilo ponoči nemogoče iti na stranišče, če sta imela starša obiske. Pogosto sem v šoli med poukom spala. Zaradi kričanja, butanja po vratih, navijanja 'goveje' glasbe sem bila na smrt utrujena. V osmem razredu sem se prvič poljubila s fantom. Ko so to videle sošolke, mi je ena od njih zabrusila, da sem enaka kurba, kot je moja mama. To me je zelo prizadelo. Četudi jo je brat za kazen pretepel, moji duši ni pomagalo. Zaprla sem se vase in več mesecev nisem nobenemu fantu več pogledala v oči.«

Oba z bratom sta že bila v srednji šoli, ko se je mama ločila in se z novim partnerjem preselila na Gorenjsko. Bil je precej starejši od nje. V hiši, v kateri so se nastanili, so živeli še njegovi starši, brat, nekdanja žena z novim partnerjem in otrokom. Mama je bila brezposelna in se je kmalu začela dolgočasiti. Kar prek oglasov je začela iskati partnerje za kartanje.

»V času, ko je bil njen ljubček v službi, so v majhno stanovanje na komaj več kot 30 kvadratnih metrih začeli prihajati neznanci. Zgodba, ki se je vlekla od mojega zgodnjega otroštva naprej, se je na Gorenjskem začela ponavljati. Žal pa mamin novi fant ni imel posluha za njeno druženje z drugimi moškimi. Začel jo je pretepati in nasilju ni bilo videti konca, saj je bilo mami celo zelo všeč. Najbolj je uživala, če jo je davil. V takšnih razmerah z bratom nisva mogla živeti. Pisala sva atu, ali se lahko vrneva k njemu. Ni nama odgovoril. Pozneje sem izvedela, da je najino pismo prestregla ženska, ki se je z več otroki preselila k njemu in ga je dobila pod svojo 'komando'.«

To so bili časi, ko sta z bratom ogromno noči prespala zunaj, na prostem. Sabina si danes ne more niti predstavljati, da bi kaj podobnega doživljala njena vnukinja, ki je približno enakih let, kot je bila takrat ona.

»Ja, ja, zelo zgodaj sem zanosila,« mi je odgovorila, ko je videla moj začudeni pogled. »Nisem še imela sedemnajst let, ko sem spoznala fanta v Kranju, pred kinodvorano. Od mene je bil precej starejši, imel je že skoraj petintrideset let. Obljubljal mi je raj na zemlji. Bolelo me je srce, vseeno sem se že po nekaj tednih preselila k njemu in pustila brata samega v tisti kloaki.«

(Nadaljevanje prihodnjič)