Ko jo je pretepal, so vsi samo gledali

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: Jesenice / ponedeljek, 17. oktober 2016 / 10:01

Moški je pred blokom pretepal ženo, z vseh balkonov so gledali, nihče pa ni ničesar naredil ... Druga zgodba: ženska z res hudimi poškodbami je zatrjevala, da je v spanju padla s postelje. Tretja zgodba: moški je vrsto let izvajal nasilje nad ženo in otrokoma. Kljub prepovedi približevanja je še naprej grozil, metal kamenje v okna hiše ženinih staršev, kamor se je zatekla, na kuhinjski pult zložil vse nože, ženo in otroka ponoči zbujal in jih »postrojil« v kuhinji ...

Jesenice – Vse to so resnične zgodbe nasilja, s kakršnimi sta se pri svojem delu srečali Mihaela Perković Karadža, kriminalistka v sektorju kriminalistične policije Policijske uprave Kranj, in vodja Okrožnega državnega tožilstva Kranj Marija Marinka Jeraj. O njih sta spregovorili na torkovem delovnem srečanju na Jesenicah, ki so ga pripravili na Centru za socialno delo Jesenice, namenjeno pa je bilo predvsem ravnateljem šol in vrtcev ter predstavnikom zdravstva. Po besedah direktorice Anite Bregar je kljub prizadevanjem, da bi v družbi povečali občutljivost glede nasilja, to še vedno prisotno, ena od glavnih težav pa je, da na centru ne dobivajo dovolj prijav občanov o nasilju, ki se dogaja za štirimi stenami, češ »mene se to ne tiče«.

Otroka je treba zaščititi takoj

Na centru ugotavljajo, da mnogi zakonci svoja partnerska nesoglasja rešujejo tako, da spregledajo otroke, ti pogosto postanejo sredstvo manipulacije in žrtve težkih obračunov med staršema. Aleksandra Kafol, koordinatorka za preprečevanje nasilja v družini za Gorenjsko, je zato spregovorila predvsem o tem, kako lahko ukrepajo v vrtcih, šolah in zdravstvenih ustanovah v primeru, da posumijo, da je otrok žrtev nasilja. Kot je poudarila, se je na tak sum treba odzvati takoj, še isti dan in začeti postopke ugotavljanja, ali je sum upravičen. Otroka je treba zaščititi, pri čemer je potrebna velika občutljivost, da otroka v postopkih še dodatno ne obremenijo. V primeru, da je otrok ogrožen in starši niso pripravljeni sprejeti pomoči in spremeniti ravnanj, je edina pot odvzem otroka. Gre za zelo radikalen ukrep, ki je začasen, a se v praksi pogosto izkaže, da ostane trajen, do otrokove odraslosti. Pogosto so namreč spremembe v ravnanju staršev kratkotrajne. Ob tem pa na centru menijo, da bi v zakonodaji morali predvideti tudi nov, blažji ukrep od odvzema otroka, to je ukrep nadzora nad izvajanjem starševstva.

Kriminalistka Mihaela Perković Karadža je spregovorila o tem, kako se v postopke vključi policija. Predvsem je poudarila, da se na policiji odzovejo na vsako informacijo o nasilju, tudi anonimno prijavo, ki jo dobijo na telefonsko številko 113. Nasilje v družini je nesprejemljivo in moramo si nehati zatiskati oči in se skrivati za zavesami, češ »ničesar nisem videl«, je poudarila.

Kako dokazati nasilje

Da je glavni problem v postopkih ugotavljanja nasilja v družini dokazovanje, pa je opozorila vodja okrožnega državnega tožilstva v Kranju Marija Marinka Jeraj. Dokazov je v večini primerov malo, saj modrice izginejo, poškodbe se zacelijo, in če jih ženska ne fotografira ali ne odide k zdravniku, tožilcem ostanejo edino priče. Glavne priče pa so prav žrtve, to je ženske in otroci, tudi sorodniki, ki pa na sodišču največkrat uporabijo t. i. pravno dobroto, to je pravico, da ne pričajo. Policisti izjave še dobijo, na sodišču pa po navadi priče vse zanikajo, čudežno izgubijo spomin ... Je to strah pred storilci, se nočejo vpletati, je vprašala Jerajeva. Po njenih besedah so zato zadnja bilka, ki jo imajo tožilci, šole, vrtci in zdravstvene ustanove, zato je pomembno, da v primeru suma nasilja napravijo vsaj zabeležko, zapisnik. Opozorila je na dolžnost prijave suma nasilja, ki jo imajo ustanove, poleg tega pa je kaznivo dejanje nasilja v družini pregonljivo po uradni dolžnosti in ni odvisno od volje oškodovanca. Četudi žrtev reče, da ne želi preganjati storilca, je to dolžno storiti tožilstvo. Jerajeva je opisala resničen primer hudega nasilja v družini, ko so osumljenca pripeljali pred preiskovalnega sodnika zaradi dveh hudih kaznivih dejanj nasilja v družini, do partnerke je bil nasilen že prej, kljub ukrepu prepovedi približevanja pa je, takoj ko so policisti odšli, znova grozil ... Nasilen je bil tudi do dveh mladoletnih otrok, zlasti starejšega, enajstletnega sina. Na sodišču se je oškodovanka odpovedala pričanju, češ da se je s storilcem pogovorila, ko je bil trezen, in je obljubil, da se bo spremenil. Tožilstvu ob pomanjkanju dokazov ni preostalo drugega, kot da odstopi od pregona, osumljenec pa je bil izpuščen. Ta pa je takoj pozabil na vse obljube in je znova postal nasilen, oškodovanka je ponovno vložila prijavo in prevzela pregon, postopki so se nadaljevali in vendarle je prišlo do pogojne obsodilne sodbe. A ni bilo dolgo, ko je oškodovanka znova poklicala policijo zaradi nasilnega moža, tokrat je vendarle pričala in storilcu je bila v postopku izrečena zaporna kazen. Oškodovanka pa je iz občutka krivde že kmalu vložila pritožbo na sodbo ...

Da je nasilje proces, ki v povprečju traja vsaj deset let, preden je ženska pripravljena oditi, pa je iz izkušenj povedala Anita Bregar, direktorica CSD Jesenice. Storilec si žrtev leta in leta sistematično podreja, žrtev si želi ohraniti družino, nase prevzema krivdo. A mnoge ženske se na koncu vendarle, tudi ob pomoči za to pristojnih ustanov, tako okrepijo, da so sposobne tudi oditi.