Samota

Ni bilo razloga za smeh, 2. del

»Potem pa je moja mama na srečo sodelovala pri nekem ropu trgovine. Za nekaj časa so jo zaprli, nas, otroke, pa so dali v rejo. Ko bi šli vsaj skupaj, pa nismo! V svoji otroški glavi sem zato komaj čakal, da so mamo izpustili, da sem spet lahko videl brata in sestrico. Naše snidenje je bilo nepopisno! Jokali smo in se objemali. Zlasti sestrica, ki je imela že skoraj pet let, me je bila vesela …«

»Moj 'ati' mi je govorila,« se s solzami v očeh spominja Danilo. »Ubogi otrok! V času naše odsotnosti je ded organiziral sorodstvo, da nam je počistilo in na novo prebelilo stanovanje. Ded je bil namreč prepričan, da bo naša mama, njegova hči, s tem, ko bo prišla v preurejeno stanovanje, začutila, da mora zaživeti novo življenje. Pa ga na nek način je. Našla si je moškega in spet zanosila. Ta je bil začuda kar dober človek. Vsaj pil ni! Bil je šofer, prevažal je premog, in zmeraj ko je prišel s ture domov, je bil zamazan od nog do glave. Z nami, otroki, je lepo ravnal. Ni nas tepel, izkoriščal, niti ni dovolil, da bi bili lačni. Takrat so bile že popularne pice. Mama jo je včasih naročila zgolj zase in celo požrla sama, mi pa smo stali okoli nje in gledali. Ludvik (šofer) se je nad njenim obnašanjem zgražal, a ga je mama ostro zavrnila, naj bo raje na njeni strani, če noče, da ga postavi pred vrata. Še danes ne vem, zakaj točno ga je imela v oblasti. Zmeraj jo je ubogal. Potem ko je mama v pijanosti zaspala na kavču, nas je povabil v kuhinjo, kjer je na nas, otroke, že čakala pica. Tega mu ne bom nikoli pozabil. Dober človek je bil. Žal se je steklenic, ki so se valjale po stanovanju, kmalu naveličal. Izginil je čez noč in nikoli več ga nismo videli.«

Danilo je že od nekdaj zelo veliko bral. Reševal je tudi križanke, ko je mama kupila televizijo, je bil kuhan in pečen pred poljudno-znanstvenimi oddajami. O nekaterih stvareh, recimo o tem, kdaj, kako in zakaj se tali sneg na ledenikih (to ga je še posebno zanimalo), je vedel več kot učitelji. Namesto da bi mu pustili, da svoje znanje deli z razredom, so mu ukazovali, naj molči in ne dela zgage.

»Po končani osemletki sem si hitro našel delo. Vsakokrat, ko sem srečal sošolce, ki so brezskrbno uživali v srednjih šolah, mi je jokalo srce. Lahko bi bil na njihovem mestu, a ni bilo nikogar, ki bi se zavzel zame in mi pomagal. Vse, kar sem zaslužil, sem moral dati mami za hrano in stanovanje. A je bil to le izgovor. Denar je porabila za pijačo in moške, kaj pa drugega. Odločil sem se, da bom poskrbel vsaj za sestrico Lidijo. Kupoval sem ji obleke, ker mi je bilo všeč, da je bila lepo oblečena. Mama se je zaradi tega jezila in mi očitala, da pred njo skrivam denar. Kadar je bila do sestrice nasilna, sem ji zagrozil, da grem na svoje in da deklico vzamem s seboj. Takrat se je začela krohotati, češ 'saj si ne upaš'. Grozila mi je, da bo poklicala na pomoč policijo. Tega sem se zelo bal. S policisti, takrat so bili še miličniki, ni bilo dobro zobati češenj. Tolažilo me je edinole to, da je bila Lidija zelo pridna v šoli. Sanjaril sem o tem, da bo nekoč šla študirat in da bo v življenju srečna. Bolj, kot sem bil jaz. Po službi sem delal še pri nekem mojstru, pomagal sem mu polagati ploščice, marmor, umetno maso. Vse sorte. Lidijo sem jemal s seboj. Ljudje, pri katerih sva z mojstrom delala, je niso nikoli napodili. Res, vsa čast jim! Z njeno pomočjo sem se naučil tudi angleško. Potem je mama zbolela. Rak na rodilih. Nekaj časa je bilo pri nas kot v raju. Hodila je na obsevanje v Ljubljano, doma pa je bila preveč utrujena in izmozgana, da bi ji kakršnokoli nasilje sploh padlo na pamet. Tudi moški tisto leto niso prihajali. Z Lidijo sva zvečer zaspala kot angelčka, ne da bi se bala, da bi kdo od njih poskušal vdreti v sobo. Celo ded se je včasih oglasil. Mojo mamo, svojo hčer, je v solzah prosil, naj se spremeni in zaživi pošteno. Pa ga je napodila in mu ni več dovolila, da bi se nam približal. Dneva, ko sem moral iti služit vojsko, sem se na smrt bal. Pa ne zaradi sebe, bognedaj, temveč zaradi Lidije. Poslali so me v Smederevsko Palanko. Hujše kazni nisem mogel dobiti! Pred odhodom sem lepo prosil deda, naj malo popazi na Lidijo. Moje besede so ga zelo užalostile, saj je vedel, kaj prošnja pomeni in kaj vse se skriva za njo. Obljubil mi je, žal pa je kmalu zatem zaradi razlitja žolčnika umrl. Niti na pogreb nisem mogel, ker mi v vojski niso dovolili. Kaj točno se je v tem času dogajalo s sestrico, ne vem povedati. Spominjam pa se trenutka, ko sem prišel na dopust in mi je pritekla v objem. Ni jokala, le tresla se je po celem telesu. Prosila me je, naj jo odpeljem daleč stran od mame. Da ji je v tem času, ko me ni bilo, naredila preveč hudega. To so bili trenutki, ko bi lastno mamo najraje zadavil. Veliko kasneje mi je Lidija povedala, da jo je mama silila, naj spi z nekaterimi njenimi prijatelji. Ker ni hotela, jo je tepla, ji zaklepala vrata, da ni mogla v stanovanje. Žalostno je to, da so vsi, ki so takrat živeli v bližini, vedeli, kaj počne, a nihče ni mignil s prstom. Drži, da so se nekateri bali njenega strupenega jezika, nekateri so pri njej tudi zadovoljevali svoje nagone in so zato molčali. Vseeno pa bi se lahko zavzeli vsaj za sestrico. Ko sem se vrnil domov, sem se odločil, da grem na svoje. Bil sem živčen, v vojski sem začel tudi kaditi. Včasih celo po dve škatlici na dan. Če mi ni bilo kaj prav, sem se zaletaval z glavo ob zid. To sem delal namenoma, saj me je edino bolečina, ki sem jo ob tem čutil, streznila in postavila na realna tla. Mama po tem, ko sva šla z Lidijo stran od nje, ni imela nikogar ob sebi, ki bi ga lahko molzla za denar. Prodala je stanovanje in se vselila v neko luknjo. Denar ji je hitro spolzel med prsti. Lidija je že hodila na fakulteto, ko se nekoč pojavi na vratih z besedami, da nima kam iti, da je moja dolžnost, da jo vzamem k sebi. Temu sem se odločno uprl. Pa so prišle neke ženske in mi ukazale, da to moram storiti. Nič nisem rekel. Naslednji dan sem se odjavil in se preselil v Ljubljano. S tem sem ubil dve muhi na en mah: Lidiji ni bilo več treba živeti v študentskem domu pa še mame sem se rešil.« Sestrica je doštudirala, se zaposlila, čez kakšno leto se je tudi poročila. Njen mož pa Danila ni maral. Naredil je vse, da se mu je začela izogibati tudi Lidija.

»Ostal sem sam, da bolj ne bi mogel biti. Z ženskami nisem mogel, niti nisem znal navezovati stikov. Lidija ni več hotela odgovarjati na moje telefonske klice. Brat Viktor, s katerim sem se včasih še srečal, se je že čisto zapil in bil iz dneva v dan bolj podoben mami. Neštetokrat se je zgodilo, da sem na mizo postavil steklenico viljamovke, zrl vanjo in razmišljal, naj nagnem kozarček ali ne. A sem se vsakokrat zadržal. Ni šlo. Nisem bil te sorte. Naneslo je tako, da so mamo dali na stara leta v dom za starejše. Pa veste, kdo je plačeval zanjo? Jaz. Nihče drug. Bil sem edini sorodnik, ki je imel redne dohodke. Če to ni bila krivica! Postajal sem vedno bolj osamljen in zagrenjen. Če ne bi bilo mojih vsakotedenskih obiskov knjižnice, bi si še kaj naredil. Tako hudo mi je bilo. Vse življenje sem trpel, mama me je mučila in izkoriščala, nazadnje pa se je obrnilo tako, da je ona v domu 'afne guncala' in se mi v brk smejala, jaz pa sem plačeval zanjo. Ko je umrla, nisem šel niti na pogreb. Zakaj le? Tudi drugi njeni otroci niso prišli. Vseh niti obvestiti nisem mogel, saj nisem vedel, ne kje so ne kaj počnejo. Edino z eno pol sestro se včasih še dobim in greva na kavo. Tudi ona se ni poročila, ker je njena duša polna ran in zamer. Vsaj za Lidijo vem, da je srečna. Ima tri otroke, včasih se zapeljem v kraj, kjer živi, in jo od daleč opazujem. Videti je nasmejana in zadovoljna.«

(Konec)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Kultura / petek, 22. december 2006 / 06:00

Spet evforičen do srca

Veliki božični koncert na kranjski gimnaziji je še enkrat dokazal, kako briljantno glasbeno prihodnost imamo Kranjčani. S koncertno dvorano ta še bolj žlahtna.

Objavljeno na isti dan


Gospodarstvo / ponedeljek, 31. januar 2022 / 18:17

Kranjska čebela poletela v Dubaj

Brdo pri Lukovici – Kranjska čebela je tokrat poletela zelo daleč, na svetovno razstavo Expo v Dubaj, kjer predstavlja sebe, slovensko čebelarstvo in čebelarski turizem, so sporočili iz Čebelarske...

Kronika / ponedeljek, 31. januar 2022 / 18:10

Odtujil bančno kartico in z njo skušal opraviti dvig

Mojstrana – V Mojstrani je neznani storilec iz odklenjenega osebnega avtomobila odtujil bančno kartico in z njo skušal opraviti dvig. Lastnik je imel nastavljeno varnostno SMS-opozorilo in je karti...

Kamnik / ponedeljek, 31. januar 2022 / 18:09

Na Zduši prenavljajo vodovod

Zduša – Občina Kamnik se je pred dnevi lotila prenove dotrajanega vodovodnega omrežja v naselju Zduša – od Glavne ceste Mekinje–Godič pa vse do prvih hiš v Godiču. Gradbišče zajema 550 metrov dolgo...

GG Plus / ponedeljek, 31. januar 2022 / 16:15

Dražgoše, 1. del

Ko so med drugo svetovno vojno Slovenijo razkosali okupatorji, so Nemci zasedli Štajersko in Gorenjsko in tako je pod nemško oblast prišla tudi vas Dražgoše.

Gorenja vas-Poljane / ponedeljek, 31. januar 2022 / 16:13

Nadaljujejo obnovo ceste

Lučine – Občina Gorenja vas - Poljane in Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo sta v sklopu obnove približno 1,5 kilometra dolgega odseka ceste od Lučin do Suhega Dola lani pred božičnimi...