Srce in pogum!

Pretekli teden smo z Gorenjskim glasom spet prijetno, veselo in z užitkom kolesarili. Tokrat od Kopra do Novigrada in nazaj. V Fiesi smo imeli malico. Ko sem jo pripravljal, je k meni prisedla starejša gospa (84) iz Avstrije. Prosi za kruh, ki sem ga rezal. Pojedla ga je, ga hvalila in pripovedovala o sebi. Že večkrat je dopustovala v Piranu, da si tako podaljša poletje. Otroci so odšli, mož je umrl, ona pa pravi, da si bo do smrti privoščila kakšno malenkost, kar v mladosti ni bilo mogoče. Sem spada tudi jesenski enotedenski obisk našega morja. Starejšim ljudem je najpomembneje, da jih nekdo posluša. Pa sem jo vendarle vprašal: »Gospa, glede na vaša leta in zavedanje, da boste umrli, kaj se torej v življenju splača?« Se nasmehne in pravi: »Najbolj pomembno je, da sledimo svojemu srcu. Tako bomo dosegli zadovoljstvo, ki je trajno.« Dodatno se nasmehne in odločno pove: »Če pa želite slediti srcu in lastnim srčnim željam, potrebujete veliko poguma. Družba vas bo sicer silila k več užitka, več denarja, več materialih dobrin, več potovanj, več, več … To je tiha past, ki nas oropa notranjega zadovoljstva. Pravzaprav potrebujemo tako zelo malo.«

Sledenje srcu je pogosto težko in res zahteva veliko poguma. Že kot starši se moramo potruditi, da pustimo otroke, naj imajo lastne želje, in da jim mi ne vsiljujemo svojih želja, ki jih sami nismo mogli uresničiti. Starši potrebujemo modrost, da se pravočasno umaknemo, otroci pa pogum, da jih bodo uresničili. In starši potrebujemo pogum, da bomo zaupali otrokom.

Še bolj je pri izbiri življenjskega partnerja ključnega pomena, da se odločimo in živimo skupaj z osebo, ki jo imamo radi. Kajti svet brez ljubezni je smrtonosen kraj. Danes se nam zdi najbolj samoumevno, da izberemo človeka, ki ga imamo radi. Vedno pa ni bilo tako. Precej enotni smo si, da je zaljubljenost zelo dobra za dolgoročno ljubezen. Tako nam narava pove, da imata dve osebi osnovo za izgradnjo dolgoročnega srečnega odnosa. Včasih nam starši namigujejo drugo izbiro, morda je druga izbira lažja, bolj bogata, bolj izobražena ... presojamo z razumom. Potrebujemo pa pogum, da se odločimo za to, kar nam pripoveduje srce.

Veliko poguma potrebujemo, ko se odločamo, da bi na polovici delovne dobe zamenjali poklic. Delam nekaj, srce pa sili v drugo. Razum govori o ovirah (ki so resnične), srce zahteva nekaj drugega. Družba in prijatelji se nasmihajo, zato je poleg poguma potrebno še zaupanje. Tudi zaupanje partnerja. In če je bila izbira partnerja na začetku srčna, je tudi zaupanje kasneje lažje.

Možgani so center razuma, srce je center modrosti. Z razumom si je človek nakopal že veliko gorja, s srcem ne moremo delati slabo niti povzročati sile sebi ali drugemu. Srčne odločitve nas bogatijo bolj navznoter.