Če bi šlo, bi imela še nadstropje več

Pred okroglimi sto desetimi leti so v Radovljici dobili prvo javno knjižnico. Prostore je imela v graščini, odprta je bila dvakrat tedensko po eno uro: v soboto dopoldne in v nedeljo popoldne. Prav v teh dneh v Radovljici zaključujejo razpis za nadaljevanje gradnje nove stavbe knjižnice. Velikanski betonski skelet marsikomu poraja vprašanje o smislu in vlogi knjižnic kot fizičnega prostora v času vse večje prevlade elektronskih medijev.

»Ne pristajam na trditve, da knjižnic kot fizičnih prostorov v nekaj letih ne bomo potrebovali. Ne pristajam na površne govorice, da ljudje berejo manj, kot so do sedaj. Ne verjamem, da bodo knjige izginile iz naših življenj in ne strinjam se s trditvami, da današnji otroci zaradi računalnikov ne berejo več,« z zamahom roke opravi s skeptiki, ki dvomijo, da v 21. stoletju potrebujemo nove knjižnice. Božena Kolman Finžgar, direktorica Knjižnice Antona Tomaža Linharta, v okvir katere sodi enajst enot v občinah Radovljica, Bled, Bohinj in Gorje, ve, o čem govori.

Dvajset let bo, kar ste prevzeli vodenje Knjižnice A. T. Linharta. To je bilo v časih, ko smo hodili v knjižnico po kriminalko zase in »še eno knjigo za mamo« ...

»Knjižničarji se v teh dvajsetih letih pravzaprav niso kaj dosti spremenili. Še vedno so prijazni in ustrežljivi, dobri iskalci; če je nekdo reden obiskovalec oziroma bralec, ki ima v glavnem 'svojega' knjižničarja, bo ta že vedel, kaj kdo bere. Svoje čase, še pred mojim prihodom, je celo vsaka knjiga imela listek, na katerem so bile napisane številke članskih izkaznic tistih, ki jo jo prebrali. Na ta način se je ob koncu leta merila statistika in izposoja. Ko sem prišla, so to že opravljali računalniško. Običajno pa knjižničarji glede na to, kaj je človek prinesel nazaj, sklepajo, kaj bo bral tudi v prihodnje. Še vedno.«

Kaj pa bralci? Ti so se bolj spremenili, kajne?

»Spremenili so se predvsem mladi bralci. Svoje čase so v knjižnice hodili predvsem odrasli; na začetku so bile knjižnice tako ali tako namenjene le njim, šele v sodobnih je poudarek na otroku. Bistvo pa je, da ljudje sem prihajajo prostovoljno, prijajo tisti, ki radi berejo in želijo brati. Pravzaprav so to ljudje, ki se vse življenje izobražujejo. Res da jim ne dajemo spričeval, a vse, kar preberejo, poveča njihovo znanje, razgledanost in širino, kar vse sodi v vseživljenjsko učenje. Taki so bili takrat in takšni so še danes.«

Če ta dejstva prevedeva v številke ...

»... lahko vidimo, da je število bralcev v zadnjih letih v glavnem naraščalo. Povprečno v Sloveniji sicer izposoja v zadnjih dveh letih rahlo pada, pri nas pa ne. Za leto 2015 podatki kažejo, da je bilo v Sloveniji povprečno izposojenih 12,51 enote na prebivalca, v naši knjižnici pa 19,57.«

Vlaganje v spodbujanje branja, pri čemer ste v Radovljici prag gotovo pionirji pri nas, se torej splača?

»Se, vsekakor. Tega smo se v sodelovanju s šolami in vrtci lotili, ko sem se leta 2000 vrnila z izobraževanja na Danskem. Tam so nam knjižničarji razlagali, kako se trudijo za večjo izposojo, ta pa jim kljub vsem naporom pada. Jasno je bilo, da bomo tudi pri nas prej ko slej na isti točki, le z nekaj zamika. In da se je reševanja težav treba lotiti, preden gori voda. Zato smo postopoma začeli uvajati predavanja za starše, biblio-pedagoške ure, razstave in projekte ... In to, kar imamo, so pač rezultati.«

Finci so najboljši bralci v Evropi. Zakaj?

»Predvsem imajo druge vrednote. Po bralni pismenosti so prvi na svetu. Slovenci smo daleč zadaj; na dnu. Pogosto ne razumemo, kaj smo prebrali, težavo nam delajo enostavna navodila ... S tem se knjižničarji sicer neposredno ne ukvarjamo. Uvajanje v branje je stvar šole in vrtca, najprej pa staršev, ki otroku vsak dan berejo – ali ne. Mi pa smo tu zato, da ponujamo primerno branje in s številnimi akcijami ozaveščamo o pomenu branja.«

Pa povejte še enkrat, zakaj je tako pomembno, da smo vešči branja?

»Knjižničarji se v glavnem ukvarjamo s prostočasnim branjem, to je z branjem za užitek, ki močno prispeva h kvaliteti življenja, če že ne k razgledanosti in poučenosti. Tudi če beremo samo romane, je naše življenje prijetnejše. Znanost sicer ugotavlja, da se aktivirajo različni možganski predeli, ko beremo z računalnika ali iz knjige, a veščino branja je treba obvladati povsod. Ko na predavanjih za starše razlagamo, zakaj je tako pomembno, da otrok bere, damo za primer matematične besedilne naloge. Nalogo mora otrok v omejenem času prebrati, razumeti navodila in jo šele nato z znanjem matematike rešiti. Če je na koncu rezultat napačen, ni nujno, da je to zaradi neznanja matematike.«

Ali po izkušnjah knjižničarjev mladi in otroci danes zares berejo manj in slabše kot nekoč?

»Tega ne preverjamo. Tudi ne morem reči, kako bere otrok, ki pride v knjižnico. Vemo pa, da si otroci knjige izposojajo, in ne vidim razloga, da bi hodili v knjižnico zato, da bi krepili mišice. Tudi akcija Vesolje zakladov, v kateri vsako leto sodeluje okoli tisoč otrok, od katerih vsak prebere vsaj sedem knjig, nekateri pa mnogo več, dokazuje, da otroci berejo. Da jim je branje pomembno. Seveda ne vsem. Tisto, kar nas najbolj skrbi, je pravzaprav dejstvo, da na določeni točki otroci prenehajo brati, da jim branje postane odveč. Ti otroci bodo zrasli v starše. Bodo kot starši nudili svojim otrokom knjigo, jih bodo podpirali pri branju? Ne bom ponavljala, kaj vse dosežemo že s tem, ko otroku beremo knjige; ne gre le za to, da usvoji besedni zaklad, tudi stavčno strukturo in s tem logiko mišljenja Slovencev. Ob tem širi obzorje, vedenje in znanje ... Raziskave, tudi slovenske, kažejo, da je povezava med tem, ali starši berejo otrokom, in njihovim kasnejšim učnim uspehom, tesnejša kot korelacija med izobrazbo staršev in uspehom otroka.«

Kako narašča uporaba elektronskih knjig?

»Počasneje, kot smo si predstavljali. Pričakovali smo, da bo glede na svetovni trend tudi pri nas uvedba e-knjig hitrejša, čeprav v Evropi ne poznam primera, ko bi se tudi izposoja e-knjig opravljala prek javnih knjižnic, tako kot pri nas, brezplačno za uporabnika, za kar smo si knjižničarji, ki smo veliki zagovorniki enake dostopnosti za vse, zelo prizadevali.«

Pa vseeno, elektronskega gradiva je vse več. Res še vedno zanj potrebujemo tudi stavbe, kakršna raste na Vurnikovem trgu, v središču Radovljice?

»Knjiga ne bo izumrla, tako kot ni izginil film, ko se je pojavila televizija. In še nekaj: vemo, da knjiga v fizični obliki zdrži petsto let in več. Ne vemo, koliko časa zdržijo digitalni zapisi, niti ne vemo, kako bo s pojavom novih tehnologij s starejšimi digitalnimi zapisi. Spomnite se samo kaset in disket. Ob tem, da je pretvorba gradiva v digitalno obliko zamuden in drag postopek; v ZDA, kjer so se tega lotili na veliko, opažajo približno dva odstotka napak. Tudi sodobne knjige ne izidejo vse kot e-knjige, daleč od tega. Menim, da se bo v prihodnosti digitaliziralo predvsem strokovno gradivo, ki zaradi napredka znanosti hitreje zastari. Sicer pa je za zdaj digitaliziranega še premalo gradiva, da bi lahko napovedovali, v katero smer bo šel razvoj. A kljub temu: prepričana sem, da bo papir ostal praktično večno.«

Zato potrebujete vsak kvadratni meter knjižnice, ki nastaja?

»Prav vsak, kajti svetovni trend je tak, da je fizični prostor čedalje pomembnejši. In knjižnica je ena redkih ustanov, kamor lahko pride kdorkoli. Je tam, se srečuje, pogovarja, nihče ga ne priganja in preganja.«

Zasnovo knjižnice ste delali pred desetimi leti. Kaj bi spremenili, če bi se projekta na novo lotili zdaj?

»Če bi imeli še eno nadstropje ... (smeh)«

Torej ne bi načrtovali manjše?

»Sploh ne. V življenje katerekoli knjižnice pogledate, povsod se je pokazalo, da v dvajsetih letih postane premajhna. Sodobno knjižnico vidimo kot prostor povezovanja, druženja, socializacije, torej samih pozitivnih stvari za čedalje bolj individualizirane posameznike, kakršni postajamo. Fizičen prostor se, uveljavljanju virtualnega navkljub, vedno bolj poudarja. Rese ni več treba nikamor hoditi, če nekaj potrebuješ iz Uradnega lista, na primer. Takšne stvari so dostopne od doma. A knjižnica vendarle ostaja prostor srečevanja.«