Vesolje je ... kul
Na tem mestu se razgledujemo po svetu in prav je, da kdaj pogledamo tudi čez in onstran – v vesolje. Septembra je bil v Novi Gorici simpozij na temo Nova obzorja v astrofiziki črnih lukenj. Kaj je torej v teh strašljivih luknjah?
Fascinantne črne luknje
»Obstoj črnih lukenj je kot rešitev slavnih Einsteinovih enačb splošne relativnosti predvidel nemški fizik Karl Schwarzschild. Sprva so veljale zgolj za matematično posebnost, danes, 100 let kasneje, pa je, zahvaljujoč izjemnemu napredku na področju opazovalne astronomije, potrjeno, da obstajajo marsikje v vesolju. Tako danes vemo, da črne luknje zvezdnih mas nastanejo pri kolapsu zvezd in da supermasivne črne luknje (take z več kot milijonkrat večjo maso od našega Sonca) prebivajo v središčih večine galaksij v vesolju. Zadnje veliko odkritje na tem področju se je zgodilo pred letom dni, ko je observatorij LIGO v ZDA prvič neposredno zaznal signal gravitacijskih valov, ki so bili prav tako napovedani že pred 100 leti. Ta detekcija je razkrila nov razred črnih lukenj: par črnih lukenj, milijardo svetlobnih let daleč od nas, ki se po spirali približujeta ena drugi in zlijeta v eno večjo.« Ob stoti obletnici napovedi teh fascinantnih objektov sta imeli septembra 2016 Slovenija in še posebej Univerza v Novi Gorici čast organizirati 324. simpozij Mednarodne astronomske zveze (International Astronomical Union – IAU) z naslovom: Nova obzorja v astrofiziki črnih lukenj. O teh rečeh ve veliko povedati odlična slovenska astrofizičarka Andreja Gomboc. »Do zdaj smo poskušali tipati, kaj se dogaja v bližini horizonta črnih lukenj, in to z opazovanjem svetlobe. Črne luknje so zelo majhne. Nimamo teleskopov, ki bi imeli takšno kotno ločljivost. Supermasivna črna luknja v središču naše galaksije, zgolj 26.000 svetlobnih let daleč, ima štiri milijone mas Sonca, pa je vseeno ne moremo videti, ker je tako majhna. Vsekakor premajhna za teleskope. Veliko dokazov, da črne luknje v središčih galaksij obstajajo, je posrednih. Ker ni boljše razlage, kaj bi še drugega lahko bilo tam. Vemo, da mora biti tam velika masa zaradi načina, kako se zvezde in plini gibljejo okoli nje. Tam, kjer se črna luknja »baše«, snov okoli nje sveti tako močno, da lahko energijo črpa zgolj iz črne luknje. Tisti zadnji dokaz, sveti gral, bi bilo videti učinke, ki nastajajo prav v bližini dogodkovnega horizonta, na dveh ali treh Schwarzschildovih polmerih. S svetlobo tega ne moremo, ker takšnih instrumentov nimamo.« In še: »Gravitacijski valovi imajo to prednost, da potujejo skozi snov. Če je vmes ogromen oblak plina, nič hudega. Zadnji trenutki pred zlitjem dveh črnih lukenj nam pokažejo, kakšna je oblika prostora-časa tam. Pri tem vidimo čisto do roba črne luknje! Nevtronske zvezde imajo mase malo več od Sonca, skrčeno v približno deset kilometrov veliko kroglo. To je ogromna gostota, takšna, kot jo imajo sama atomska jedra, okrog 1017 kilogramov na kubični meter. Takšne snovi na Zemlji ne moremo ustvariti in ne vemo, kakšne lastnosti ima. Kako se obnaša, kako so povezani tlak, gostota in temperatura, kakšna je zgradba. Od zgradbe snovi je odvisno tudi, kakšen premer ima nevtronska zvezda. Če bi zaznali gravitacijski val iz zlitja dveh nevtronskih zvezd, bi vedeli, kdaj sta se podrsali oziroma dotaknili, in izvedeli, kakšen je njun premer. Maso lahko izračunamo iz njune periode in tako bi na koncu nekaj več izvedeli, kakšna je ta snov pri tako skrajnih gostotah. Zato so gravitacijski valovi tako ... kul /smeh]/. Zato se znanstveniki zanje tako zanimamo.« (Vir: MMC RTV SLO)
Ne bojmo se!
Kako pa naj se posameznik znajde sredi teh strašljivih dimenzij? Tudi na to vprašanje ima Andreja Gomboc »kul« odgovor: »Nekako se mi zdi, da če človek malo razmišlja o vesolju in astronomiji, vidi, da je Zemlja zelo majhen in droben delček že v našem Osončju, kaj šele v Galaksiji, v celotnem vesolju pa je praktično nepomembna. Ali se bo kakšna informacija o nas ohranila ali bodo v popolnosti izginile, se mi ne zdi toliko relevantno. Kar narediš tukaj in zdaj, z družino, prijatelji, sodelavci ... ne obremenjujem se s tem, kaj bo ostalo za mano. Važno je, kaj daš ljudem, ki so okoli tebe.« (Vir: MMC RTV SLO)
Obdani z oblaki ljubezni
»Kadar koli vas ogroža sovražna navzočnost, se obdajte z oblakom ljubezni, kakor hobotnica izbrizgne črnilo.« Tako predlaga William S. Burroughs
(1914–1997), ameriški pisatelj beatniške generacije, najbolj znan po kultnem »džanki« romanu Goli obed (Naked Lunch), po katerem je bil posnet tudi film. Obvladovanje črnih lukenj in drugih večjih in manjših nevarnosti, ki prežijo na nas v zunanjem svetu, ni v naši moči. Z oblakom ljubezni v tem sovražnem svetu se pa sem in tja res lahko obdamo, to je v naši pristojnosti …