Rodila se je na novo in napisala knjigo

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 8. oktober 2016 / 09:18

Maji Činku je huda prometna nesreča spremenila življenje. Zaradi poškodbe glave se je morala vsega naučiti od začetka. Jesti, hoditi, govoriti ... Z neizmerno voljo in pogumom je doštudirala in svojo življenjsko zgodbo opisala v knjigi Vkorakanje v meni nov svet.

O Maji Činku smo v Gorenjskem glasu pisali pred dobrima dvema letoma, ko je bila prek javnih del za pol leta zaposlena pri Centru za socialno delo Tržič. Že tedaj so nastajali zametki za avtobiografijo Vkorakanje v meni nov svet. Knjiga je zdaj izšla, v njej pa je opisana njena življenjska zgodba od trenutka, ko se je znova rodila, do današnjih dni. »So me vprašali, kdo je zate zmagovalec. Zmagovalec je tisti, ki verjame vase. To sem jaz. Nase sem zelo ponosna.«

Maja Činku iz Dobja nad Poljanami, zadnjih nekaj let pa Tržičanka, se je poškodovala v prometni nesreči 29. novembra 2003, takrat je bila stara dvajset let. Vračala se je z večernega treninga dvoranskega hokeja. Povedali so ji, da je bila cesta poledenela in da jo je zaneslo na bankino čez cesto na breg Sore. Kasneje jo je preblisnilo, sploh ko je šla mimo kraja nesreče, da ji je nasproti pripeljal avto z veliko hitrostjo in da se je poskušala umakniti. Ampak to je bolj speč spomin in vprašanje je, ali ga sploh želi prebuditi. Utrpela je zelo hude poškodbe, še najbolj je bila skrb vzbujajoča poškodba glave oziroma poškodba levega čelnega režnja, ki je tedaj študentko drugega letnika politologije vrnila na razvojno stopnjo dojenčka. Učila se je jesti, govoriti, brati, pisati, čustvovati, vse od začetka. Njeno okrevanje je postalo v celoti skrb mame Ane, odraz njene potrpežljivosti in razumevanja hčerine težke poškodbe, in Maja ji še danes, kolikokrat se le da, reče »moja zlati mami«. Po nesreči so ostali ona, mami in Majin brat. Pa prijateljica Tanja, ki je besede o Maji strnila tudi v knjigi. Večina drugih prijateljev jo je zapustila, kar jo je potrlo, občutila je samoto. Uteho je našla v teku, udeležila se je kar nekaj preizkušenj na deset kilometrov, v Radencih, na jesenskih maratonih v Ljubljani.

Na začetku ni nikogar prepoznala, še mame ne – in enkrat ji je celo rekla: »Kdo pa ste vi, ki ste tako prijazni z mano?« Prve besede, ko se je zbudila iz kome, pa so bile v francoščini. »Je suis le papillon.« (Jaz sem metulj.) Že v gimnaziji se je učila francosko. Metulje ima nasploh rada, ker so bojevniki, ki se ne vdajo, pa naj bo še tako težko. Takšna je bila tudi Maja že kot otrok, se spominja mami Ana. Vztrajna, ustvarjalna, vedno dobre volje in želela je veliko doseči. Ana pravi, da je hčerki verjetno tudi to pomagalo pri uspešnem in tako hitrem okrevanju. Maja se je že po slabem letu dni zahtevne rehabilitacije doma in v ustanovah oktobra 2004 kot izredna študentka vrnila na fakulteto. Dodelili so ji status študentke s posebnimi potrebami, ker ima tudi zaradi slabšega vida kot posledice nesreče priznano 60-odstotno telesno okvaro. Študij ni bil lahek, pove, a je vztrajala in napredovala in ga končala v osmih letih po nesreči. Postala je univerzitetna diplomirana politologinja. Kmalu zatem se je za nekaj mesecev preselila v Bruselj, kjer je v evropskem parlamentu opravila pripravništvo in pridobila izkušnjo v multikulturnem prostoru. Potem je prek javnih del dobila delo na Centru za socialno delo Tržič.

In danes? Mami Ana pove, da ima hčerka svoje samostojno življenje. Maja se je pred kratkim s partnerjem preselila v Novo mesto, kjer je on dobil službo na fakulteti, ona pa trenutno išče službo. In še vedno verjame v moč metulja. Bojevnika. Avtobiografija je izšla v samozaložbi, v nakladi petdeset izvodov, ki jih je Maja podarila vsem, ki so si knjižico zaslužili. Po predstavitvi na Soči – Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu jo je lahko vsak udeleženec vzel, nekaj izvodov je podarila zaposlenim Soče in nekaj inštitutu. Nekaj izvodov je podarila Knjižnici Ivana Tavčarja Škofja Loka, Knjižnici Poljane ter Knjižnici dr. Toneta Pretnarja Tržič, kjer so bralcem dostopne v branje.