Hasanov beg v varnejši svet

Neznanega in neznanih ljudi nas je manj strah, če jih povabimo medse in prisluhnemo njihovi zgodbi. Prav to so naredili pri Društvu upokojencev Tržič in na literarni večer, na Jesenske besedarije, povabili k sodelovanju iranskega begunca Hasana. Kdo je torej Hasan, kakšno prihodnost si želi? O tem je pripovedoval sam. V lepi slovenščini, ki se je uči šele nekaj mesecev.

Hasan, rojen v velikem iranskem mestu Širaz, perzijski kulturni prestolnici, je prispel po več kot štirih mesecih trajajoče nadčloveško težke poti v Slovenijo, kjer je zaprosil za azil. »Od prvega dne v azilnem domu v Ljubljani je začel svojo novonastalo, dokaj neugodno situacijo z vso zavzetostjo, delavnostjo in neprisiljenim človeškim pristopom obračati čim bolj v svoje dobro – in obenem v dobro drugih, ki ga poznamo in z njim sodelujemo. Takoj se je vključil v vse ponujene brezplačne dejavnosti, predvsem v tečaje slovenščine. Naš jezik po nekaj mesecih učenja že precej obvlada, v prostorih Slovenske filantropije pa kot prostovoljec poučuje svoj materni jezik – perzijščino,« je o tem, kako vidi in doživlja Hasana, povedala najprej prostovoljka pri Slovenski filantropiji Mira Hladnik.

Hasanova volja po učenju slovenščine je velika, tudi o svoji poti iz Irana v Slovenijo je številnim udeležencem Jesenskih besedarij – njegova zgodba je zapisana tudi v knjižici, ki so jo izdali pri Društvu upokojencev Tržič – v tržiški knjižnici povedal v slovenščini. »Jaz sem Hasan. Star sem 33 let. Prihajam iz Irana. V mestu Širaz sem bil računovodja in direktor tovarne. Ker je bilo moje življenje v nevarnosti, sem se odločil, da se preselim v varno državo. Podal sem se na nevarno pot, ki je trajala približno štiri mesece. Na tej poti je bilo človeško življenje zelo malo vredno.« Opisal je, kako je s prijatelji po potovanju z vlakom do Tabriza pot nadaljeval peš, osem ur čez hribe in doline na začetku zime. Ko jim je uspelo prečkati mejo med Iranom in Turčijo, je slab mesec preživel v Turčiji, potem pa jim je neki tihotapec predlagal pot naprej skozi Bolgarijo z besedami »samo štiri ure morate iti peš, potem se boste peljali z avtom«. Kot je povedal Hasan, je bila to velika laž in namesto štiri ure so štiri dni in štiri noči pešačili brez hrane in pijače: »Zadnja dva dneva smo končno lahko pili vodo iz rek in potokov. V gozdu je bilo zelo mrzlo, gore so bile neprehodne, takrat smo bili že blizu smrti.« Slučajno so jih našli bolgarski vojaki in samo to jim je rešilo življenje, se spominja Hasan, a obenem žalostno doda, da so jih vojaki aretirali, pretepli, pobrali denar, zasegli mobitele. Potem so jih v vojaških vozilih peljali nazaj na mejo in izgnali nazaj v Turčijo.

Ko so si pozdravili rane, jim je neki drugi tihotapec obljubil, da jih bo varno po morju prepeljal v Grčijo. V resnici je bil to majhen, gumijast čoln, v katerem je bilo preveč ljudi in kar pogosto vidimo po televizijskih posnetkih: visoki valovi, mrzlo morje, brez rešilnih jopičev. Gumenjak, na katerem je bil tudi Hasan, se je potopil, na srečo šele blizu grške obale, tako da so jih rešili.

Hasan je slaba dva meseca preživel v Grčiji, v šestem poskusu mu je iz Grčije uspelo priti v Makedonijo. Iz Makedonije je po šestih dneh prišel v Slovenijo in zaprosil za mednarodno zaščito. »Šesti mesec živim v azilnem domu v Ljubljani in čakam na odločitev, ali lahko ostanem tukaj ali ne. Čeprav imam hudo domotožje pa tudi življenje v azilnem domu ni lahko, sem hvaležen Slovencem in slovenski vladi, ker smem živeti v varnem okolju v Sloveniji,« je še povedal.