Štehvanje, tekma ziljskih fantov

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. september 2016 / 10:34

Od kod je prišel v dolino pod Dobračem ta običaj, ni natančno znano. Živi pa še naprej, posebej v Zahomcu in v Bistrici na Zilji.

Ziljska dolina pod goro Dobrač s porušenim južnim pobočjem zaradi strahovitega potresa 25. januarja leta 1348 je nekaj posebnega predvsem zaradi zakladnice jezikovne, kulturne in naravne dediščine. Do sem na zahodu Koroške še seže slovenska beseda. Ziljska dolina je enkratna zaradi narečja, ki je zelo podobno ljudski govorici v sosednji Kanalski dolini v Italiji, zaradi slikovite narodne noše in številnih ljudskih običajev, kot so ljudsko prepevanje, rej pod lipo in štehvanje. Zob časa jih sicer počasi najeda, vendar ostajajo živi. V ziljskih vaseh so še ljudje, ki ohranjajo kulturno, večinoma slovensko dediščino. Vedno bolj so tudi popestritev krajevne turistične ponudbe.

Tudi s štehvanjem, značilno ziljsko fantovsko igro, je tako. Ohranilo se je v Bistrici na Zilji, kjer je prireditev res množična, in v sosednjem dvojezičnem Zahomcu/Achomitzu, kraju, ki je poznan zaradi reje konj noriške pasme in smučarskih skakalcev, Slovencev, ki so bili v sedemdesetih in osemdesetih letih cvet avstrijskih skokov na smučeh. Bistriško štehvanje je vsako leto na binkoštni ponedeljek, zahomško pa zadnjo avgustovsko nedeljo in je manjše in bolj domače.

Od kod je prišel ta običaj, ko fantje na neosedlanih kobilah noriške pasme drvijo skozi vas in z železnim kijem tolčejo po sodu, nasajenem na drogu sredi ceste toliko časa, da se ne razleti, ni natančno znano. Nekateri viri pravijo, da gre za ostanek viteške igre, ki so jo v Ziljsko dolino prinesli furmani, ki so vozarili po furlanski ravnici, ime pa izvira iz nemške besede »stechen« (zabosti) v sodček. Drugi pa trdijo, da na drog pritrjen lesen sodček predstavlja glavo turškega vojaka, ki jo je zaradi grozodejstev, ki so jih počeli med vpadi na Koroško, treba razbiti. Kdor zada sodčku zadnji udarec, je zmagovalec. Nagrajen je z venčkom, vse štehvovce pa Ziljanke, oblečene v narodno nošo, povabijo na »rej« oziroma ples pod vaško lipo.

Letos, na zadnjo nedeljo v avgustu, sem bil v Zahomcu, kjer so skupaj s štehvanjem praznovali tudi »žegnanje«. Pet domačih fantov, veščih ježe na neosedlanih noriških kobilah, je med dirom po osredji vaški ulici, med špalirjem ljudi na obeh straneh, tolklo po sodčku, ki je le počasi popuščal pod udarci železnih kijev. Leskovi obroči so trdno vezali doge. Ko so se fantje v sedmem ali osmem poskusu drug za drugim pognali proti sodu, se je ta po udarcu Petra Pippa, študenta informatike, sesul. Vodja štehvanja Hanzi Millonig je najprej pobral leskove obroče, jih drugega za drugim metal v zrak, štehvovci pa so jih morali ujeti na svoje kije. Nato je visoko dvignil še zmagovalni venček, ki ga je moral s kijem ujeti zmagovalec. Pod lipo so zaigrali godci. Štehvovci so zlezli s konj in z dekleti začeli »rej«, pevci pa so peli stare slovenske ziljske pesmi. Vaški praznik se je nato nadaljeval pod šotorom pri domu športnega društva. Res čudovito, nepozabno popoldne.