
Koruzni hrošč povzroča vse večjo škodo
Na Gorenjskem je vsako leto več koruznega hrošča, največ ga je na njivah, kjer koruza raste že najmanj tri leta zapored.
Po analitični kalkulaciji Kmetijskega inštituta Slovenije so pridelovalni stroški (stoječe) koruze za siliranje ob bruto pridelku 55 ton na hektar letos znašali 1265 evrov za hektar, ob odštetju subvencij pa 970 evrov.
Kranj – Pridelovalci koruze se zadnja leta največ pogovarjajo o koruznem hrošču, tako je bilo tudi na srečanju, ki ga je prejšnji četrtek na Šifrerjevi njivi v Stražišču pripravil Oddelek za kmetijsko svetovanje pri Kmetijsko gozdarskem zavodu Kranj. Kot je povedala Marija Kalan, specialistka za rastlinsko pridelavo, je koruzni hrošč že nekaj let prisoten po vsej Gorenjski, njegova številčnost narašča iz leta v leto, zdaj ga je možno najti že na vseh koruznih njivah. »Ko je koruza ob koncu junija in v prvih dneh julija na nekaterih njivah polegla, smo skupaj s kmeti ugotovili, da je to posledica namnožitve ličink koruznega hrošča, ki so precej požrle stranske oporne korenine in povzročile, da je koruza ob ujmi polegla. Pridelovalci so letos imeli še srečo, da je bilo padavin dovolj, saj bi bilo ob morebitnem sušnem letu posledice koruznega hrošča še veliko večje,« je dejala Kalanova in dodala, da so škode zaradi koruznega hrošča največje na njivah, na katerih že več kot tri leta zapored raste koruza. »Na teh njivah je lahko pridelek zaradi hrošča manjši do ene petine, na najbolj poškodovanih njivah pa tudi do polovice. Takih njiv na Gorenjskem za zdaj še ni veliko in upamo, da jih tudi v prihodnje ne bo.« Večjo škodo kot odrasli hrošči naredijo ličinke, ki požrejo stranske, oporne korenine, koruza je zaradi tega manj stabilna in poleže, posledici tega sta nižji pridelek in težje spravilo. Ličinka se premakne največ en meter, hrošči pa preletijo tudi trideset kilometrov na leto.
Najučinkovitejši ukrep je kolobarjenje
Najučinkovitejši ukrep zoper čezmerno namnožitev koruznega hrošča je ustrezno kolobarjenje, pri katerem koruza dve leti zapored ne sme rasti na isti njivi. »V preizkušanju so tudi nekatere druge metode zatiranja koruznega hrošča, tako tudi škropljenje koruze z insekticidom v času cvetenja, česar pa tehnološko ni možno izvesti. Uporaba talnega insekticida ob setvi koruze sicer zmanjša škodo, a ni 100-odstotno učinkovita, povzroči pa povečanje stroškov pridelave približno za sto evrov na hektar. V preizkušanju je tudi metoda beganja samcev, da ne letijo za samicami, a prvi rezultati kažejo na to, da ni dovolj učinkovita,« je dejala Kalanova in dodala, da letos koruza glede na podatke iz zbirnih vlog raste na 3600 hektarjih površine, a v prihodnje se bo obseg pridelave zaradi škode, ki jo povzroča koruzni hrošč, in zahtev po kolobarjenju verjetno zmanjšal. »Koruzni hrošč bo povzročil spremembe v kolobarju, posledično pa tudi v krmnem obroku. Kmetje bodo v kolobar bolj kot doslej vključevali krmni sirk, križance med sudansko travo in sirkom, lucerno, travno-deteljne mešanice, trave in žita. V krmnem obroku bo manj koruzne silaže, ki pa je vsaj energetsko ne more enakovredno nadomestiti nobena druga krmna rastlina.«
Ugodni pogoji, dobri pridelki
Letos so bili na Gorenjskem dobri pogoji za pridelavo koruze, padavin je bilo dovolj in dobro so bile razporejene čez vso rastno dobo. Škoda, ki so jo ob vzniku ali po njem naredili talni škodljivci, je bila v normalnih mejah. V ugodnih razmerah so tudi pridelki dobri – ne tako veliki kot lani, a povprečje bo po oceni kmetijske svetovalne službe od 50 do 55 ton na hektar. Siliranje koruze se je v tem tednu že začelo, letos je začetek od enega do dveh tednov kasneje kot v prejšnjih letih. Franc Pavlin, specialist za živinorejo v kranjskem zavodu, je ob tem opozoril pridelovalce, da naj se za začetek siliranja ne odločajo po videzu koruze, ampak na podlagi zrelosti zrnja oz. po tem, ko je mlečna črta na treh četrtinah zrnja. Čeprav na kmetijah pri siliranju koruze veliko ne uporabljajo silirnih dodatkov, pa se njihova učinkovitost izboljšuje; po mnenju Franca Pavlina so za kmete najpomembnejši tisti dodatki, ki prispevajo k temu, da se silaža pri odpiranju silosa čim manj kvari.