V baletu je doma tudi na Dunaju

Medtem ko so mladi te dni vstopili v novo šolsko leto in šolske klopi »gulijo« v domačem ali sosednjem mestu, osemnajstletni mladenič Lan Dan Kerštanj, baletni up iz Koritnega pri Bledu, že četrto leto obiskuje baletno akademijo Balettakademie der Wiener Staatsoper in splošno gimnazijo na Dunaju. Po končanem šolanju bo prihodnje leto iskal angažma v katerem od baletnih oziroma opernih ansamblov v svetu.

'Ples je moj hobi, je moj moto, je moj cilj … je moj način življenja. Želim si, storil bom in delam vse, da bi balet ostal tudi moj poklic', ste med drugim zapisali v svoj življenjepis. To tudi potrjujete že dvanajst let, zadnja tri leta svoje baletno znanje nadgrajujete na Dunaju. Menda vas je balet očaral že v otroških letih?

»Star sem bil štiri leta, ko sem na televiziji gledal neki balet in me je ta tako zelo očaral, da enostavno nisem mogel pozabiti – plesa, giba, kostumov, vsega, kar sodi zraven. Takoj ko je bilo mogoče, so me vpisali v razred baleta v Glasbeni šoli Jesenice pri mentorju Andrewu Johnu Stevensu, vzporedno pa sem obiskoval tudi ure klavirja.«

Prav veliko fantov baletni oddelek v mestu hokeja najbrž ni imel ...

»Bil sem edini fant v Andyjevem razredu. Spomnim pa se, da sem vseeno raje hodil na balet, kot na klavir.«

Stevens vas je učil prvih korakov in pozicij ob drogu, potem pa ste z njim sodelovali kar osem let ...

»Dobro se spominjam osnovnih pozicij in vaj pri drogu, ki so bile zelo naporne, včasih pa tudi precej dolgočasne. Andy me je vseskozi spodbujal, naj se trudim in nadaljujem z baletom. Ko je odšel iz glasbene šole, sem kot njegov učenec nadaljeval v plesni šoli Moj klub na Bledu. Pri njem sem dobil osnove, brez katerih v baletu ni kaj početi. Po osmih letih baleta sem prišel v razred prof. Darje Sebastian na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani.«

V osnovnošolskih letih ste baletu in klavirju dodali še treninge latinskoameriških in standardnih plesov, kjer ste nanizali tudi nekaj tekmovalnih uspehov, s soplesalko ste dvakrat posegli tudi po naslovu državnih prvakov, kljub temu ste se še enkrat znova odločili za balet ...

»Prišel sem do točke in nivoja znanja, ko se je bilo, da bi napredoval, treba za nekaj odločiti in se temu popolnoma posvetiti. Soplesalka, ki je prenehala s plesom, mi je mogoče celo nekoliko olajšala odločitev. Konservatorij je bil zame velika sprememba, treninge baleta sem imel vsak dan, mentorica je zahtevala še večjo natančnost, me popravljala, kjer sem delal napake, obenem je v meni videla potencial, zato je predlagala, naj baletno izobraževanje nadaljujem na Dunaju.«

Sliši se prav lahkotno, kako pa ste njen predlog sprejeli vi?

»Sprva si sploh nisem znal predstavljati, da bi lahko sam živel nekje v tujini. Mentorica je želela, da se pokažem tudi znanima baletnikoma Vojku in Maruši Vidmar, ki sta v en glas potrdila – Dunaj ali Budimpešta. Potem je šlo vse hitro naprej, od fotografiranja do priprave dokumentacije, na podlagi katere sem bil povabljen na avdicijo. Januarja 2013 smo poslali prijavo, aprila sva z mamo že odšla na avdicijo na Dunaj. Med vožnjo nisem bil sproščen, pa ne toliko zaradi dejstva, da se lahko moje življenje v prihodnje povsem spremeni, ampak me je bolj skrbelo, da bom vse naredil tako, kot znam.«

Zgodilo pa se je prav to, v nekaj urah ste si povsem spremenili prihodnost. Imate še v spominu, kako je bilo tistega dne na Balettakademie der Wiener Staatsoper?

»Seveda. Tisti torek, 9. aprila, so me sprejeli v razred učencev baleta, ki so imeli običajni trening. Nekaterih korakov sploh nisem znal, zato se mi je zdelo, da mi ni šlo dobro. Vmes naju je s kolegom prišla pogledat tudi direktorica akademije in potem sva z mamo čakala na pogovor z njo. Ko sva vstopila, je že imela v podpis pripravljene pogodbe za vpis na baletno akademijo, gimnazijo in internat.

Na začetku je bilo seveda navdušenje in evforija, a bolj se je bližal september in prvi dan šole, težje mi je bilo. Imel sem le 15 let in skoraj sem že hotel reči, da ne grem nikamor. Za sostanovalca sem dobil sošolca iz Italije, v razredu pa nas je bilo osem, v glavnem tujci. Moj prvi profesor Gianpierro Russo se mi je na začetku zdel zelo strog, a se je v nadaljevanju vse spremenilo.«

Ob baletu pa obiskujete tudi gimnazijo?

»Gimnazija se prilagaja akademiji, saj imamo ure baleta dopoldan, gimnazijo pa popoldan. Začel sem v petem razredu, letos v osmem pa bom opravljal tudi državno maturo v nemščini. Seveda je bilo še posebno na začetku tudi nekaj težav z jezikom, a nam gredo pri tem tudi profesorji zelo na roko. Prav je, da se izobražujem tudi na gimnaziji, saj v baletu nikoli ne veš, kdaj lahko pride do kakšne poškodbe.«

Prednost v vašem šolanju ima vsekakor balet. Kako ste znanje, ki ste ga pridobili doma v Sloveniji, uporabili na dunajski akademiji?

»Na začetku me je bil zelo strah, da sem se česa narobe naučil. Nisem bil navajen na nove profesorje, drugačen način dela. Lahko rečem, da pridobivamo zelo široko baletno znanje, vsako leto imamo novega mentorja.«

Je to prednost ali slabost?

»Oboje. V prvem letniku sem imel Italijana, potem Romuna, ki je deloval v Rusiji, pa Romuna z ameriško baletno izobrazbo, zdaj nas uči Armenec, ki izhaja iz ruske baletne šole. Profesorji so večinoma nekdanji plesalci. Dobro je, da sem se od njih naučil različnih slogov, od ameriškega, ruskega do francoskega ... Nikoli ne veš, kaj bo koreografa, ki me bo angažiral, zanimalo. Slabša stran pa je, da vsako leto menjaš tudi osebo. Prejšnji mentor te že dobro pozna in ve, v čem si dober in kaj moraš še popraviti … Ob začetku šolskega leta pa je spet vse na novo. Odnos učenec-učitelj je zelo pomemben, saj smo vsak dan skupaj. Super je, kadar se učimo originalnih baletov in je zraven tudi glasba. Takrat plešemo tudi posamezne vloge.«

Vas mlade baletnike v dunajski Staatsoper tudi že angažirajo v času šolanja?

»Predvsem višje letnike. Angažirajo nas tako v baletih kot v operah. Sredi oktobra imamo premiero opere Armide Cristopha Willibalda Glucka, ki ji bo sledilo še nekaj ponovitev v naslednjih mesecih. Zanimiva izkušnja, ker ne gre za klasični balet in bolj gibamo z rokami, kot plešemo. Podajamo si neko torto, ha, ha … Sicer pa odvisno, kaj potrebujejo, običajno zmanjka deklet, saj je zanje v baletu več vlog. V Labodjem jezeru recimo nastopa najmanj trideset labodov.«

Z angažmaji tudi nekaj zaslužite?

»Bolj simbolično. Šolanje in internat plačujemo sami. Naj tu dodam donacijo Zavarovalnice Triglav, ki me je že leta 2015 uvrstila v program Mladi upi, finančno podporo pa so mi namenili tudi za letošnje leto, za dokončanje šolanja. Brez njih bi si težko privoščil šolanje.«

Za baletnika ste precej visoki, kako je sicer z vašimi telesnimi predispozicijami, so prave?

»So. Nekaj problemov imam le s težo, saj sem pri 187 centimetrih in 65 kilogramih nekoliko prelahak. Manjka mi nekaj mišic. Delam sklece, hodim v fitnes, a se mi ne uspe zrediti. Na Dunaju tudi manjka časa za to. Zjutraj balet, popoldan šola, zvečer naloge. Konci tedna so običajno tudi 'pralni dnevi', ko je v internatski pralnici vedno gneča.«

Ste že pogledali v prihodnost, ko boste prihodnje leto zaključili šolanje na Dunaju?

»Čakajo me avdicije, ki se bodo začele vrstiti že med šolskim letom. Na Dunaj prihajajo ljudje iz opernih hiš s celega sveta. Upam, da mi bo uspelo koga izmed oglednikov prepričati.«

Ne glede na to ali vas angažirajo v Barceloni, Berlinu, kje drugje ...?

»Vseeno, kje. Mogoče bi še najraje ostal na Dunaju, a velja zgrabiti prvo dobro priložnost. Če me kasneje vzamejo na Dunaju, še vedno lahko odklonim.«