Samorastniki

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 10. september 2016 / 13:13

»Hudabivniki so jo poslušali kot zamaknjeni. Meta jim je govorila dalje: 'Z vami je tako: vi niste kakor drugi otroci – vi ste samorastniki. Vi se niste odzibali po zibelkah, vaše zibelke so razgoni, brazde, zare, kjer vas je žgalo sonce in vas je močil dež. Ob teh zibelkah so vam popevale tutujke in prepelice, svetila vam je strela, budil vas je grom ... Zato ste ko samorastniki. Sami ste se izlevili, brez goje, kot zgubljena samorastna setev v razgonu. Kakor se samorastnik zgrabi z okolico, tako se morate tudi vi, Hudabivniki, zgrabiti z življenjem. Kjer stojite, poženite korenike. Ne dajte se teptati od drugih, ne prenašajte ponižno krivic, ali tudi vi ne prizadevajte nikomur, nobenemu bližnjemu kakih krivic. – Poglejte, mene so položili na martrnico, ko še dobro vedela nisem, kaj je svet. Mogoče bodo polagali tudi vas. Tedaj stisnite zobe in si mislite, da ste samorastniki – da ste Hudabivniki. Zdaj, po meni, vas je devet, čez petdeset let vas bo lahko že sto, čez sto let vas bo petkrat, desetkrat toliko. Potem si boste združeni lahko priborili svojo enakovrednost, svoje pravice ...' / Leto za letom je Meta vlivala otrokom vero vase in jih učila spoznavati in zaničevati krivico in greh; ta vera se je v njih utrjevala, nosili so jo s seboj po podjunskem produ, po gorskih koritih, ta vera se je zraščala s tuljenjem vetrov po slemenih, z bučanjem globač, s sanjami polj, zlivala se je s šepetom jezerskih gladin, z neskončnim šumom dravskih valov ...«

Večkrat pomislim, da bi bilo dobro še enkrat prebrati najboljša besedila slovenske književnosti, ki smo jih prvič prebirali, ko smo hodili v šole. Samorastniki so gotovo eden od takih »komadov«. Tale izdaja v Miševi zbirki Pra(v)e je prirejena za osnovnošolce, dodano vrednost ji dajejo ilustracije Damijana Stepančiča, »prireditelj« Iztok Ilich pa mlade bralce navaja v pravo smer – k branju izvirnika (1937). Iz tega je tudi gornji antološki odlomek. Sicer pa se gotovo spominjate glavnih junakov: »njena koža je bila žametna, postava kot tisa na Obirju« (Hudabivška Meta), »ustnice mu je krivila besna zloba, ki je izdajala strastno uteho notranjega sovraštva« (Karničnik); »sirotej sem na duhu in na telesu, brez odločnosti in volje« (Ožbej): »razsuli so se kot mravlje, povsod so posejani« (Samorastniki). Nepozabno! Spominjam se tudi istoimenskega filma (1963), iz let, ko me ni ganila le Metina zgodba, ampak tudi gola postava in igra Majde Potokar, ki je Meto upodobila in si v Pulju prislužila zlato areno …