Rado in Ksenija za razum

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 9. september 2016 / 11:06

Prejšnji teden so v galeriji Mestne hiše Gorenjskega muzeja odprli razstavo z naslovom Rado in Ksenija Hribar, majhno po obsegu, a pomembno v svojem sporočilu. Rodbini Hribar in Gorup, iz katerih sta izhajala Rado in Ksenija Hribar, sta bili v prvi polovici prejšnjega stoletja dve pomembni predstavnici domače gospodarske elite z visoko družbeno odgovornostjo do lastnega naroda, bosta v prihodnosti zagotovo dočakali temeljitejšo muzejsko obravnavo. Tokrat v ospredje stopa predvsem žalostna usoda Rada in Ksenije Hribar, zadnjih lastnikov gradu Strmol, ki sta v vojni vihri svoj status in položaj plačala z življenjem.

Njuno zgodbo je leta 2010 v svojem romanu To noč sem jo videl literarno upodobil Drago Jančar in s številnimi prevodi ter nagradami doma in v tujini potrdil njeno literarno vrednost. Upam pa si trditi, da je roman v petindvajsetih letih eden največjih prispevkov k slovenski spravi, ali bolje zapisano – razumevanju časa pred sedemdeset in več leti, in s tem dogodkov med drugo svetovno vojno, pred in po njej. Njeno prvo sporočilo je: vojna je vselej brutalna in ne izbira žrtev, ne na eni ne na drugi strani. Vojna ne spoštuje ene največjih civilizacijskih pridobitev, svetosti življenja, nasprotno pa dopušča razrast najnizkotnejših človeških strasti.

V tem kontekstu moramo razumeti tudi razstavo. Odprtja se tokrat ni udeležila le običajna muzejska publika, prišli so mnogi, ki usodo Hribarjevih povezujejo tudi z lastno izkušnjo ter izkušnjo svojih staršev in sorodnikov. Razumljivo je, da s seboj nosijo breme tistega časa, hkrati pa je razstava priložnost, da razbremenimo mlajše generacije. Ni res, da mladih to ne zanima, nasprotno, Slovenci moramo poznati svojo zgodovino in se z njo sprijazniti, tako slabo kot dobro. Zato je treba povedati tudi tisto, kar je bilo dolga leta zamolčano, česar pa ne bi smeli izkoriščati za dnevne politične cilje strank in gibanj vseh vrst barv, ki v tragediji naroda največkrat iščejo predvsem glasove na volitvah. Rojenim po drugi vojni dajmo možnost, da stopijo korak nazaj in stavijo na svojo intelektualno moč in zmožnost razumske presoje o tem, kaj je upor prinesel dobrega in storil slabega. Peter Hribar, nečak umorjenih Rada in Ksenije, ki je z rehabilitacijo, opravičilom predsednika države, izkopom njunih posmrtnih ostankov in pokopom v družinsko grobnico zgodbo pripeljal do konca, je s svojo dostojanstven držo pri tem dober zgled. Naj bosta Rado in Ksenija Hribar s svojo kruto usodo priložnost za prihodnost Slovencev in Slovenije, v kateri živimo in želimo živeti. Slovenija ni naša in vaša, ampak vseh nas, ne glede na to, kdo smo in o čem sanjamo.